JULIJ – Hoja za Kristusom / Posvetitev Bogu
1
Kristjan naj ne pusti, da bi ga stvari odvračale od službe Bogu.
2
Bog naj bo v vseh stvareh naš cilj in konec, naše najvišje dobro, v katerem najdemo vse, kar potrebujemo in nas resnično osrečuje.
3
Kakšno spoštovanje in ljubezen dolgujemo Jezusu in kako zelo nam je do tega, da nas tudi on ljubi. Oboje lahko dosežemo le v hoji za njim.
4
Jezus, naš Gospod in Bog, hodi pred nami. Pojdimo za njim! Tako prijazno nas vabi, naj mu sledimo.
5
Pojdi za zvezdo, ki ti je vzšla, gotovo te bo vodila k Jezusu!
6
Če je Jezus zaklad našega srca, potem bomo radi vedno z njim.
7
Slediti moramo Jezusu v nespremenljivem odnosu, v katerem smo z njim od vsega začetka: on je Božja prapodoba, človek pa njegova podoba in zato tudi Božja.
8
Proste vseh vezi se moremo v redovnem stanu popolnoma in z nedeljenim srcem posvetiti Bogu in svojemu poklicu.
9
Pokorščina je pot in hkrati sredstvo, ki nam pomaga do cilja.
10
S sveto pokorščino potrjujemo pred Bogom in ljudmi v dejanju, kar tako pogosto izpričujejo naša usta: da verujemo v Boga, ga ljubimo in vanj upamo.
11
Ne zadovoljimo se s tem, da smo pokorne samo črki, temveč vse delajmo v duhu in resnici.
12
Darujmo Bogu vse svoje srce, saj pripada njemu!
13
Čistost je dar, ki ne ohranja zgolj telesne nedolžnosti … Hrepenimo po čistosti duha, ki odganja vse nekoristne, tuje in raztresene misli; po čistosti srca, ki vsa neurejena nagnjenja in poželenja drži na vajetih; po čistost vesti, ki se izogiba vsakemu prostovoljnemu grehu; po čistosti namena, ko vse delamo zaradi Boga, z njim in zanj.
14
Nikoli te ne bom prenehala ljubiti, Jezus! Vse kar je tvoje, naj bo tudi moje. V tem hočem vztrajati do konca.
15
Nenehno si prizadevajte za popolno uboštvo. Odtrgajte se od vseh odvečnih reči, tudi najmanjših in takih, ki so same na sebi svete. In, če dobri Bog hoče in dopusti, tudi pomanjkanje prenašajte z veseljem. Osvobajajte svoje srce od vsega, da boste mogle vzklikati s sv. Frančiškom: “Moj Bog in moje vse!”
16
Uboga v duhu naj bom, uboga v duhu želim in hočem biti. Vendar, ker to ni v moji moči, ne preneham prositi: “Gospod, vzemi me meni in daj me sebi, po Jezusu v Svetem Duhu.
17
Duh uboštva je duh našega reda. Če bomo v njem popuščale, bo z njim propadal tudi naš red.
18
Kdor je svoboden v duhu, bo vedno ostal vesel in veder; kajti s tem, ko izpolnjuje Božjo voljo nikoli ničesar ne izgubi.
19
Ne trpimo v svojem srcu ničesar, kar ni Božje.
20
Uporabljajmo dobro čas zemeljskega življenja! Zvesto sodelujmo z Božjo milostjo. Uporabimo vse telesne in dušne moči za službo njemu.
21
Pogosto obnavljajte svoje zaobljube z vedno novo gorečnostjo in ljubeznijo.
22
Na svetu nisem zato, da hrepenim po minljivi sreči, po časti in slavi, da se prepuščam trenutnem razpoloženju in lagodnosti, temveč, da iščem Boga.
23
O Jezus, popolnoma sem odločena slediti le tebi. V tebi je neskončna resnica, svetost in blaženost, ti si prvi in poslednji. Ti si Bog in pot k njemu.
24
V tebi, v tvojem svetem imenu sem krščena, tebi posvečena; ti si me izvolil in prištel k svojim nevestam: vse mine, le ti ostajaš večen in nespremenljiv, moj začetek in konec, moj izvor, moje vse, Jezus.
25
Ne morem opisati svojega notranjega miru; zdaj sem v Jezusu: Naj stori z menoj, kar hoče. Njemu zaupam: »Ostani v meni, jaz v tebi. Nate se zanesem.«
26
Ob Martini marljivosti ne pozabimo Marijine notranje zbranosti in se ob pravem času odpočijmo pri Jezusovih nogah.
27
Za zvestobo zaobljubam potrebujemo mnogo in velikih milosti. In Bog hoče, da ga zanje prosimo.
28
Z otroškim zaupanjem se izročaj materinskemu varstvu preblažene Device Marije. Njene pozorne ljubezni in mogočne priprošnje boš prav gotovo deležen!
29
Brez goreče molitve ostane naša duša brez tolažbe, moči in ljubezni Svetega Duha. Postane malodušna in namesto pri Bogu začne iskati ljubezen drugje.
30
Redovno pravilo nam je kot zvezda vodnica, ki nas vodi k Jezusu. Prepustimo se njegovemu vodstvu, kakor so se nekoč modri z vzhoda prepustili svoji zvezdi. Tako bomo gotovo dosegli cilj svojega hrepenenja in v nebesih iz obličja v obličje zrli ter častili njega, ki smo ga na zemlji spoznavali in ljubili v veri.
31
Prihodnost našega reda spada k tistim velikim vprašanjem časa, na katere ne zna odgovoriti nihče, razen vsevednega Boga, v katerega upamo in mu zaupamo.