Kaj, če sončku se zahoče,
da nič več nam sijati noče?
Hitro bi za oblak se skril,
zemljo v temo vso ovil.

Če sonček bi se kar odločil,
da ljudi še s temo bo soočil.
Potem le luna bi sijala
in Metka v šolo ne bi znala.

Zjutraj vsi bi mirno spali,
budilke na dopust poslali.
V službo pot bi mami iskala
in perilo z baterijo prala.

“Dober dan” bi se umaknil,
kakor da bi gripo staknil;
“Lep pozdrav in dobra noč,”
bi pozdravil mimoidoč.

Otroci bi bili veseli,
saj v temi v šolo ne bi smeli.
Pa še brati in pisati,
v temi ni potrebno znati.

Lahko pa nam bi se zgodilo,
da temo od žalosti bi zvilo.
Če dan in noč bi delo imela,
od utrujenosti bi lahko zbolela!

Kakšne barve bil bi svet,
če tema morala bi umret?
Jaz vem, kdo bi se ponudil,
da sonček zopet bi prebudil!

Če bi otroci zaklicali:
“Sonček, mi bi radi vstali!
Naj svetlo jutro se pokaže,
da vstati nam bo malo laže!”

Še ljubi Bog bi se smejal,
ko sonček bi ves dan sijal.
Saj svetlo spet bi vse bilo,
in le noč imela b’ še temo.