Zdravje je že taka stvar,
da kdor ga ‘ma, zanj ni mu mar.
Kdor pa enkrat ga je izgubil,
ta zanj se vedno z’lo bo trudil.
Mnogi v bolezni obračun nar’dijo,
kar jim je škodovalo, opustijo.
To, kar dobro jim je delo,
namažejo še bolj na debelo.
Eni po nasvetih prav hlepijo,
iščejo zdravil, ki z malo truda jih dobijo.
Reklama, ki zdravje jim obeta,
zanje čist’ takoj je sveta.
Spet drugi so več pri zdravniku kot doma,
diagnoza pa vedno ista bo prišla:
je kriva hrana, delo, stres,
to hitra pot je do nebes.
Pri zdravljenju pa ena stvar zelo drži,
ko zdravimo liste, drevo pri korenini nam zboli.
Če hočemo za svoje zdravje res skrbeti,
pot drugačno moramo začeti.
Če naša duša je »bolana«,
od žrtev mnogih vsa zgarana,
če z zamerami in jezo se prehranjuje,
potem tud’ telo v zdravju nazaduje.
Ko na vse kriplje zdravimo telo,
včasih joče, včasih smeje se nebo.
Saj diagnoza že ob rojstvu vsakemu je dana,
umret’ bo treba – eni kasnej’, eni bolj zarana.
Je bolje umreti zdrav ali bolan?
Umret’ spočit ali zgaran?
Ob zadnji uri samo se eno bo vprašalo:
koliko ljudi nas po ljubezni je poznalo.
