Mene drami čudna misel,
da moj nasmeh je mal’ prekisel.
Če vodstvo bi motivacijo mi dalo,
iz mene velik’ bi še nastalo!
Če več spodbude bi dobila
talente bolj bi razmnožila.
Če sosestre bile bi mi v pomoč,
gotovo delala bi dan in noč.
Tako pa: zjutraj težko se zbudim,
in cel dan brez spodbud živim.
V molitvi premišljujem rada,
kako duša moja res nastrada.
Ko drugim na delo se mudi,
meni se že zopet spi.
Naj tudi jaz se dela lotim,
al’ naj se s knjigami zamotim?
Kuharica rada bi me imela,
da pri njej pospravljat bi začela.
Prednica delo mi ponuja,
pa kaj, ko moja pošta že zamuja!
Tako sedim in gledam v zrak,
kdaj prišel bo že večerni mrak.
Težko se zdaj mi je odločiti,
grem v kapelo mal’ se pomiriti.
Jezusu naglas potožim,
da v mislih le okrog dela krožim.
A zdaj nič ne splača se lotiti,
v eni uri moram že pri kosilu biti.
Popoldne spet mal’ premišljujem,
tako žalostne misli zaključujem:
pri men’ sestre velik’ so zamudile,
ker niso mi talentov prebudile.
Če bi študirat me poslale,
drugač’ bi danes cent’ me znale!
Pa prav’jo, da nič ne naredim,
ja, če pa podpore ne dobim
Spet pogled uprem v nebo,
mar danes dežja res ne bo?
No, zdaj je še sonce prisijalo,
za sprehod pa časa ni ostalo.
Zvečer, ko spet po dnevu gledam,
vedno bolj se jaz zavedam,
da ene sestre preveč garajo,
časa zase si vzet’ ne znajo.
Da enim se lepo godi,
ko hvalijo jih kar tja v tri dni,
le zame krivde nočejo prevzeti,
kako čem’ z delom pol začeti!