Na predvečer tega praznika smo imele v naši provincialni hiši akademijo v čast blaženi materi Tereziji. Udeležile so se jo naše sestre iz obeh skupnosti v Ljubljani, prišle so tudi iz trnovske skupnosti ter s Cankarjeve 23 v Novem mestu; z nami pa je bila tudi velika skupina naših prijateljev iz koseške župnije.

V večer smo bile takole uvedene:

“Kadar mati praznuje, je vesel Bog in njeni otroci.” Te besede so me več dni spremljale ob misli na 9. maj, praznik rojstva za nebesa oziroma dneva smrti naše ustanoviteljice blažene matere Terezije Jezusove Gerhardinger. Dan njenega odhoda v večnost je za nas praznik življenja, dan, ko obnavljamo in utrjujemo svojo zvestobo temu, kar imenujemo naša duhovna dediščina. Saj je naša kongregacija zaživela, ko je Božji klic našel odgovor v srcu mlade Karoline, v srcu žene, ki je bila močna v veri, daljnovidna in pogumna v dejanju. Iz tega medsebojnega prepletanja Božjega klica in človeškega odgovora kongregacija živi še danes.

Njene korenine segajo daleč nazaj, v leto 1833, ko je mati Terezija začela skupno redovno življenje s še dvema dekletoma. Segajo tudi v leto 1886, ko so prve sestre prišle na Slovenska tla, v Šmihel pri Novem mestu in samo dve leti kasneje v Ilirsko Bistrico-Trnovo.

Letos torej obhajamo 175. obletnico ustanovitve kongregacije Šolskih sester de Notre Dame. Naše glavno poslanstvo je vzgoja, ki je po načelih matere Terezije “odprtost za konkretne družbene potrebe; prepričanje, da mora biti vzgoja služenje otroku, v tem služenju pa je krščanska ljubezen temeljni princip, metoda in hkrati cilj; upoštevanje otrokovih individualnih zmožnosti in razumevanje vzgoje kot celostnega oblikovanja človeka”. To prepričanje matere Terezije o vzgoji spoznamo iz njenih redovnih pravil in pa iz njenih več kot pet tisoč pisem, ki so se nam ohranila. Skrivnost njenega uspeha je bila poleg poklicne sposobnosti in talenta za organiziranje tudi v posebnem žaru njenega življenja. V vsem je hotela biti “po Jezusovem zgledu služabnica otrok” in dobra mati svojim sestram.

To “ženo vere, ki je vedno iskala Božjo voljo, ki se je borila za edinost v naši mednarodni skupnosti in odgovorila na nujne potrebe svojega časa, ko je posebej skrbela za uboge in vzgajala s širokim pogledom na svet”, bomo nocoj spoznavali preko njenih besed, ki nam jih bo posredovala igralka gospa Jadranka, in preko pesmi, ki nam jih bodo zapele naše študentke in so uglasbitev besed matere Terezije. Vse to pa bo spremljano z igranjem na harfo, orgle, violino in flavto.

Prepustimo se vsebini nocojšnjega večera: dovolimo, da nas nagovori, da se nas dotakne govorica blažene matere Terezije, pa čeprav je morda za današnje uho včasih malo nenavadna. Je pa vsa prežeta z Božjim duhom, ki dviga in daje moči za delo tistim, ki ji sledimo v njeni kongregaciji. Želim, da bi tudi vi začutili, kako resnične so besede, ki jih je zapisala: “Bog naj bo v vseh stvareh naš cilj in konec, naše največje bogastvo, v katerem najdemo vse, kar nas dela zadovoljne in resnično srečne.” Z njo tudi mi zaupajmo v “mogočno pomoč od zgoraj, s katero je vse mogoče”.

Besedila matere Terezije

Ob koncu smo bili še vsi povabljeni v “spodnje prostore”, da smo še med seboj malo srečali. V eno nas je povezal blagoslov naše ustanoviteljice:

Vse vas slovesno izročam Presveti Trojici.
Bog Oče naj skrbi za vas in vas ohrani stanovitne in zveste v vašem poklicu!
Bog Sin naj vas reši vsakega greha; On naj vam bo Pot, po kateri hodite;
Resnica, kateri sledite; Življenje, ki ga živite!
Sveti Duh naj vas ohrani v svoji ljubezni in milosti!
Marija, Mati Božje milosti in Mati našega reda,
naj vas sprejme v svoje materinsko, ljubezni polno srce
ter vam stoji ob strani v življenju in smrti! Amen.

[Predvajaj]