Sestra se je odločila da za nove poklice bo molila. Zgodaj zjutraj se žrtvuje in zvečer se spet daruje. samo da samostan si pridobi, novih, mladih spet moči. V molitvi Bogu narekuje, kakšno dekle naj si izbojuje. Da vedno spodobna bi hodila, nobene žal besede izgovorila, da stare sestre bi spoštovala in načrte iz tradicije kovala. ne sme bit stara ne premlada, pa dela, dela naj še rada. Nasvet ta … » Več …
Stara sestra pomodruje, sama zase premišljuje: “Joj, kaj vse bi jest nardila, če spet mlade moči bi dobila! Ko ne bi imela bolečin in da revme ne dobim, vsako jutro pa bi vstala, predno ura bi drdrala. Cel dan bil bi me le smeh, mal po zraku, mal po tleh, vsacga dela b se lotila, brez strahu, da neb nardila” Še Jezus tu mal premišljuje, ko na skrivnem prisluškuje, Vse … » Več …
Sestre vse v kapeli zbrane, v molitvi prav spokojno vdane. Le en prostor še sameva – “Le kje je ostala spet ta reva?” Ura šest zdaj že odbije, se tih vzdih prednici izvije: “Oj, mladost, si ti zaspana, premalo Bogu si predana!” Šele ob deveti uri, zaspana sestra odpre duri. “Najprej v kapelo bom stopila. se z Jezusom mal’ pogovorila!” “Jezus, malo sem zaspala, pa sej bom zdej mal’ dlje … » Več …
Ko nebeški Oče na kloštre gleda in vidi kakšna je tam zmeda, društvo ustanoviteljev sestavi, na nove naloge jih pripravi. Nad sinovi svet’ Frančišek stoka, da uboštvo na vseh šivih poka, vsakdo pa se pritožuje, da gorečnosti na zemlji primanjkuje. Besedo Oče resno zdaj povzame: ” Res, čas je, da v kloštrih se kaj zgane. Vsak naj premisli za svoj red, kje najboljš’ bi b’lo začet!” Mati Terezija (ŠSdND) brž … » Več …
Katero vprašanje se zastavi, ko na cesti sestra se pojavi? (sestra je redovnica) Otrokom se najbolj čudno zdi, zakaj črno obleko nos’mo mi; in kako zvečer se da zaspati, če “kapa” na glav’ mora ostati. Dekletom ni za razumet’, da ne mika več nas moški svet; in kako se danes sploh da še živeti, če nič svojega ne smeš imeti … Seveda, ženskam, so obljube sporne, ker nočejo bit’ več … » Več …
Pri verouku se pogovor je začel, o tem, da Jezus je zelo trpel. “Jezus nam se ne ‘dopade’, prevečkrat On pod križem pade!” “Vsak sme ga bičati, pljuvati, kdo le ob njem bi hotel stati?” “Naš Bog na križu kar visi, kdo take danes še slavi!” “Nemočne roke in noge, takšen Bog nam v račun ne gre!” “Če res vse mu je mogoče, zakaj trpet potem on hoče? Hudobne vse … » Več …
Ker sraka se tako šopiri ne pusti, da bi še k’teri, jutru pesmico zapel, saj sliši se le sračji spev. Ko pa sraka se umakne, da grlo malo si poplakne, zažvrgolijo ptički mali, ki do zdaj so počakali. Sinička nežno se oglaša, a vrabček hitro jo prekaša, še taščica lepo zapoje, žolna potrka na deblo svoje. Še murnčki malo začvrčijo, ko ritke iz luknjic pomolijo, na tiho kužek še zalaja, … » Več …
Mrazek prišel je na obisk, nas že zebe kakor vrisk. Nihče ni ga k nam povabil, gostoljubje sam je izrabil. Družbo mrzlo s sabo ima, led se kar po tleh trklja, če kdo na njega hitro stopi, pristane na bolniški klopi. Spremljajo svečke ga iz leda, se ‘svetjo’, če jih sonček gleda. Mrazek budno nanje pazi, da veseli so njih obrazi. Ko pa svečke se v jok spustijo, otroci mrazku … » Več …
Kaj, če sončku se zahoče, da nič več nam sijati noče? Hitro bi za oblak se skril, zemljo v temo vso ovil. Če sonček bi se kar odločil, da ljudi še s temo bo soočil. Potem le luna bi sijala in Metka v šolo ne bi znala. Zjutraj vsi bi mirno spali, budilke na dopust poslali. V službo pot bi mami iskala in perilo z baterijo prala. “Dober dan” bi … » Več …
Večer je lep in lunca sveti a Špela se ne neha dreti. Na vrtu z mamico sedijo, vse sosede prebudijo. A kar naenkrat čisto utihne, le sap’co še skoz nosek pihne. “Mami, lučka po zraku leta, in vedno več se jih prepleta!” Mami, ki na pol že dremlje, nič kaj resno to ne jemlje. “No, če mamico nič ne skrbi, se tudi meni bati ni!” Vleže se na mehko travco, … » Več …
Mihec se tiho k mami stiska, ko zagrmi in se zabliska, v strahu se navzgor ozira, kdo neki vreme to nadzira. “A priletiš kar iz neba, ti mala dežna kapljica? Mar v nebesih kdo se joče, in kuharca z lonci gor ropoče?” “Ali se pa se kdo tušira, samo od kje ta blisk potem izvira?” Spet pošteno zagrmi, Mihcu strah gre do kosti. Nežno mami ga objame, “Mar jezi se … » Več …
Sonček pomladni, kako se zbudiš, da zgodaj že naše vrtove razžariš? A imaš mamico, da te zbudi ali pa ti velika budilka zvoni? Najprej zaspane si očke pomaneš, potlej pa prav počasi že vstaneš. In ko žarki poredni odejo zapustijo, zemljo zaspano v jutro prebudijo. Hitro kozarček mleka popiješ, z dežjem si bele zobke umiješ, potem pa, sonček, mar oblak te oblači? in kdo ti svetle žarke skrtači? Še nekaj, … » Več …
Tiho se prebuja jutro, žarek meglo prepodi kapljica na rosni travi pa prijazno se blesti. Travne bilke še v spanju, godrnjaje se zbude, se stresejo prav do koreninic, da rosico na tla spuste. Rumeno cvetje se steguje, sončne žarke potrebuje, prav počasi se ogreva, saj je tu začetek dneva. Le deteljica se še skriva, z zadnjo roso se umiva, en, dva, tri, listke prešteje in novemu jutru se nasmeje.
» Več ...