Odkrivamo, kaj nas združuje in animira – Srečanje za spodbudo pri gradnji Evropskega doma Šolskih sester de Notre Dame – Pod tem naslovom je v provincialni hiši Šolskih sester de Notre Dame v Budimpešti na Madžarskem od 15. do 18. julija potekalo srečanje provincialnih svetov kongregacije iz Evrope. Na srečanju so se zbrale vse sestre, ki so v devetih evropskih provincah Šolskih sester de Notre Dame odgovorne za vodstvo provinc. Prišle so provincialne predstojnice in njihove svetovalke iz Avstrijske, Bavarske, Berlinske, Češkoslovaške, Italijanske, Madžarske, Poljske, Slovenske in Westfalske province.

Skupaj z generalno predstojnico, članicami generalnega sveta, 6 prevajalkami in moderatorko nas je bilo 40. Res raznolika družba, posebej če upoštevamo, da smo za sporazumevanje rabile prevajalke, čeprav je neke vrste uradni jezik nemščina.

Letošnje srečanje je bilo bolj praznično kot sicer, ker smo obhajale 10-letnico povezanosti nekdanje Vzhodne in Zahodne Evrope. Sestre smo vedno čutile, da je bila delitev zgolj politična, ki pa ni mogla uničiti naše povezanosti niti takrat, ko so bili stiki desetletja otežkočeni in včasih skoraj onemogočeni. Pred 10. leti, prav tako na Madžarskem, so sestre sklenile skupaj graditi Evropski dom Šolskih sester de Notre Dame. Namen te graditve – če uporabim to besedo – je bil, da bi se najprej bolj med seboj spoznale, cenile kulturno posebnost in različnost druga druge, si izmenjavale informacije, se obiskovale in načrtovale projekte, ki bi jih bilo mogoče skupaj izvesti, omogočale učenje jezika, in podobno.

Prvi začetek povezanosti pa sega že v leto 1961, ko je postavitev berlinskega zidu onemogočila noviciat in je čez noč iz ene berlinske province nastala provinca Berlin in distrikt Vzhodni Berlin. Ta nasilna ločitev je trajala do leta 1991, ko so spet lahko vse sestre z nekdanjih dveh strani Berlina povezane v eni Berlinski provinci. Leta 1961 se je novinka iz Zahodnega dela Berlina vključila v bavarski noviciat v Muenchnu, ki je za tem odprl svoja vrata – poleg svojih in berlinskih – tudi novinkam iz Slovenije, Westfalije, Avstrije, Romunije in Italije.

V zadnjih 10 letih je prišlo poleg tega tudi do izmenjave osebja, na žalost bolj iz nekdanjih vzhodno-evropskih provinc v zahodne. Je bila v tem pa tudi prednost: sestre so se naučile jezika, pa tudi materialna pomoč, ki so jo prejele, je bila v njihovih provincah dobrodošla. V nekaterih primerih pa so sestre v provinci, v katero so prišle, ostale in postale del teh provinc. Tako sta dve sestri iz Poljske province postali del Češkoslovaške province, sestra z Madžarske je delala v Romuniji in nato v Albaniji, sestra iz Slovenije bo šla septembra v Albanijo, sestre s Poljske delajo kot bolničarke na Bavarskem, v njihovih domovih za ostarele in bolne sestre, vse province pa pošiljajo pomoč v generalat v Rim, kadar je to potrebno: včasih za krajši čas, včasih pa tudi za dve leti ali več. Prišlo je tudi do izmenjave študent med našimi gimnazijami na Madžarskem z našimi gimnazijami na Bavarskem in v Westfaliji. Vse to ima en sam cilj: razumeti bogastvo, ki je v tolikšni različnosti našega evropskega področja ter ceniti edinost v tej različnosti. Edinost je velik dar, pa tudi izziv. “Z edinostjo, ki pride posebej do izraza tam, kjer skupaj živijo in delajo sestre različnih narodnosti, pričujemo, da je mogoče premagovati narodne in kulturne pregraje.” Dar te mednarodnosti pa tudi “ostri našo pozornost za svetovne potrebe in nas kliče, da v sebi in v drugih pospešujemo zavest odgovornosti za vse človeštvo” (GD 36), kot nas spodbuja naše redovno pravilo Poslane ste.

Vseh teh zastavljenih ciljev smo se spomnile tudi na srečanju v Budimpešti. Za marsikaj moramo biti hvaležne, za mnogo novega moramo biti odprte, za vse skupaj pa vesele karizme naše kongregacije, ki kljub vsemu, kar je zgodovina prinesla, dalje živi na evropskem kontinentu, kjer je zaživela.

Generalna predstojnica s. Rosemary Howarth je v svojem prispevku posebej naglasila pomembnost tega 10-letnega tesnejšega sodelovanja provinc v Evropi, ki pomeni večje sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in uresničevanje želje, da bi vse privedle k tisti edinosti, za katero je bil poslan Jezus Kristus. Uresničenje tega je preroško pričevanje na kontinentu, kjer si na novo razširjena Evropska unija prizadeva, da bi se postavila na svoje noge in tako vstopila v nov čas skupnega dela in sodelovanja. Od 1. maja letos so namreč vse dežele, kjer so naše province, članice Evropske unije. Srečanju je zaželela, da bi bilo čas za graditev medsebojnih odnosov in medsebojne spodbude v vodstveni službi v tem kritičnem času, odločilnem za zemeljsko zgodovino, ko človeštvo mora izbrati svojo prihodnost, v času, ko Evropa potrebuje svetost, preroško pričevanje, evangelizacijsko dejavnost in služenje posvečenih oseb. Iz raznih srečanj, ki se jih je udeležila ali o njih slišala, je povedala, da je povsod slišati eno samo temo: naš razdeljeni in razdrobljeni svet vpije k posvečenim osebam v vseh predelih sveta naše globalne skupnosti, naj bodo graditelji miru in sprave. To je zelo tesno povezano z našim klicem po uresničevanju edinosti in s tem, kar so sestre v Evropi delale v teh 10 letih.

Sestra Rosemary je še dodala, da smo Šolske sestre de Notre Dame v Evropi globoko zakoreninjene v naši redovni dediščini in karizmi. Poklicane pa smo h kontemplaciji Božje besede, h kontemplaciji Kristusa, ki nam sredi resničnosti sveta, v katerem živimo, daje potrebno luč za nadaljevanje naše poti. Bog nam jo je dajal v preteklosti, zato je prepričana, da je tudi sedaj ne bo ugasnil, da bomo lahko šle naprej z zaupanjem. Sebe in vse zbrane sestre je vprašala: Kako lahko skupaj izberemo življenje za Šolske sestre de Notre Dame v Evropi? Kakšno podobo bomo dale našemu času? Našemu življenju? Naša karizma je živa, uresničujemo jo na nove načine. Storimo vse, da bo v duhu naše ustanoviteljice luč našega redovnega življenja močno svetila vsem, da bodo videli, da Šolske sestre de Notre Dame v Evropi v resnici preroško pričujejo za spravo in edinost s tem, kako živijo skupaj.

Generalni svet skupaj pa je predstavil nekaj resničnosti združene Evrope. Vstop novih dežel v Evropsko unijo prinaša spremembe. Nacionalna ekonomija novih članic bo rasla, toda vsi prebivalci ne bodo imeli koristi od te rasti. Skupna valuta, evro, prinaša mnogo prednosti, a ima tudi neugodnosti, saj se ob sprejemu valute cene močno zvišajo. V Evropskem parla-mentu je veliko članov, ki so proti vstopu njihove dežele v unijo. Oni se ne samo bojijo posledic za svojo nacionalno ekonomijo, ampak tudi izgube narodne identitete za svoje dežele. Obstaja konkurenca, ki vodi ekonomijo trga in vsi ne zmorejo sodelovati. Zato raste tudi neenakost. To je težko sprejeti in mnogo si želijo nazaj stare čase. Ekonomski razcvet prinaša tudi izzive, kako ohraniti duhovne vrednote. Ali smo odprte za osebno spreobrnjenje in za spreobrnjenje naših skupnosti, k čemur smo poklicane in za pričevanje moči Duha, ki spreminja?

V Evropi je mnogo jezikov, a so vedno isti narodi, ki se morajo naučiti tujega jezika, da lahko sodelujejo in imajo enake možnosti. Narodnost in jezik sta tesno povezana, zato to more povzročati probleme ali pa vsaj dodati k problemom. Preprostih odgovorov ni; je pa res, da bi bilo še veliko slabše, če komunikacije sploh ne bi bilo.

Zato je eden od izzivov, s katerimi se srečujemo Šolske sestre de Notre Dame v Evropi in v celotni kongregaciji vprašanje, kako naj naprej razvijamo našo edinost, ob tem pa ohranjamo bogastvo naše različnosti? V Zahodni Evropi je veliko starejših sester in malo mladih. Nekatere posledice tega so, da morajo oddajati svoje šole in vrtce drugim in včasih še plačati za to; manj sester dobi plačo; tri province se bodo kmalu povezale in imele skupno vodstvo. V Vzhodni Evropi pa je veliko mlajših sester in to je znamenje upanja za vso kongregacijo. Ali smo pripravljene na spremembe, ki bodo izšle iz te situacije?

Generalni svet zato kliče Šolske sestre de Notre Dame v Evropi, naj še naprej preroško pričujejo za spravo in edinost s svojim načinom življenja in dela, to je skupaj; – naj delijo med seboj materialne dobrine in osebje; – naj živijo v solidarnosti in si prizadevajo za preprost način življenja in tako v posvetni Evropi pričujejo za nekaj večjega in bolj osrečujočega kot sta denar in potrošništvo; – naj vzgajajo mlade sestre, da bodo sposobne soočati se z nujnimi potrebami Evrope in za vodstveno službo v svojih institucijah in v kongregaciji; – naj bodo odprte za izzive ki jih prinašata Evropska Unija in globalizacija. To bo morda pomenilo odpovedati se nečemu, kar je bilo doslej dobro, kar je prinašalo gotovost in bilo v pomoč pri poslanstvu. — Nekatere province so pri tem poklicane k odprtosti za spremembe v njihovem življenju, ki prihajajo iz manjšega števila članic. Vse pa smo poklicane pripraviti se za spremembe s “pozornim poslušanjem” Boga in druga druge, da bi našle Božjo voljo glede našega poslanstva, življenja v skupnosti in potrebnega tveganja. Poklicane smo dejavno načrtovati prihodnost, da bo v njej imelo osrednje mesto naše poslanstvo. Posebej pa smo poklicane, da še naprej sprejemamo kontemplacijo za naš način življenja in vedno globlje zajemamo iz najglobljega središča Božje Ljubezni ter kot žene upanja živimo vrednote, katere potrebuje tako nova kot stara Evropa: krščanski humanizem, solidarnost z ubogimi in izrinjenimi na rob družbe, da zagovarjamo človeške pravice, posebej še dostojanstvo žene, da vzgajamo v skladu z našo krščansko podobo človeštva ter za pravičnost, mir in celovitost stvarstva. – Dovolj izzivov za nadaljnje iskanje in delo nam je bilo danih!

Na srečanju smo tudi pogledale dejansko stanje kongregacije v Evropi in v posameznih provincah. Če bi bilo vse odvisno samo od številk, bi nas bilo verjetno strah; ker pa je za vsem še ljubeča Božja previdnost, je realno stanje nova spodbuda za zavzeto delo za nadaljevanje poslanstva vzgoje in izobraževanje ter dela za edinost, za novo rast v skrbi za nove poklice, za skrb za sestre, ki končujejo svoj delavnik ter za nadaljnjo povezanost provinc. Sestre v vodstvu se dobro zavedajo števila sester v svojih posameznih provincah in v evropskem področju kot takem. Pogum bolj jemlje projekcija sedanjega stanja za leta naprej; pa tudi tu je na delu Bog, kateremu zaupamo. Ko je redovna ustanoviteljica začenjala kongregacijo, je imela ob sebi dve dekleti in to je bilo dovolj. Za delo, ki ga kongregacija vrši danes, to seveda ni dovolj, je pa močan pokazatelj, da moramo vse narediti, kar je v naši moči, zadnjo besedo pa prepustiti Bogu. Mislim, da je za tako gledanje potrebna vera, posebej še, kadar prihaja toliko prošenj za sestre, ki pa jih ni.

V Evropi je trenutno 1350 sester. Glede na število vsakoletnih novih poklicev, smrti in odhodov moremo predvideti, da nas bo čez 15 let samo še 900. Največ novih poklicev je na Poljskem, Madžarskem in Bavarskem. Posamezni provincialni sveti so potem pripravili svoje odgovore v zvezi z vsemi podatki za generalni svet, ki jih bo upošteval pri nadaljnjem načrtovanju za kongregacijo.

Na srečanju pa nismo samo govorile o stvareh, ki bi nam lahko včasih jemale pogum. Pomemben del naših srečanj je posvečen tudi skupnemu evharističnemu bogoslužju s skupnostjo, kjer smo bile gostje. Drugi poudarek pa je na izmenjavi verskih izkušenj, čemur je vsak dan posvečena ena ura časa. Za osebno molitev pa poskrbi vsaka sestra sama. Lepo je vedno pripravljena molitev Večernic. Vsakokrat pripravi druga provinca in tu so vključeni vsi jeziki.

S srečanja smo se razšle v zavesti, da je Evropska hiša Šolskih sester de Notre Dame hiša Marte in Marije iz evangelija, v kateri je Jezus, ki nam pravi, naj zaupamo. Če ga poslušamo in znamo prisluhniti druga drugi, oznanjamo Božje kraljestvo kakor Marta ali kakor Marija – kakor je pač v danem trenutku potrebno. Ne smemo pa izgubiti ravnotežja med kontemplacijo in akcijo, ker le oboje skupaj je celota. Skupaj gremo naprej. pomembno je, da ostanemo poslušajoče, da slišimo tudi neizgovorjeno. V desetih letih, kar smo združene kot evropske province, smo doživele veliko pozitivnega, spodbudnega, kar nas nagovarja kot Šolske sestre de Notre Dame. Izziv ob vsem tem je: prisluhniti Bogu in druga drugi in tako odkriti nove poti. To pa spet prinaša nov izziv: kako uresničiti to, kar spoznamo, da naj bi storile. Srečanja, kot je bilo v Budimpešti, so gotovo spodbuda za nova prizadevanja.

[Predvajaj]