Romamo v velikonočno resničnost
Pod tem naslovom je v soboto, 1. marca 2008, potekalo pri naših sestrah v Novem mestu (Cankarjeva 23) postno srečanje za slepe in njihove spremljevalce. Že četrto leto se zbirajo nekajkrat na leto, da se ob skupni molitvi, evharistični daritvi in podelitvi svojih izkušenj nabirajo novih moči, nove luči za svojo pot. Tokratno srečanje je bilo priprava na Veliko noč in ga je vodil njihov zvesti prijatelj in voditelj, frančiškan p. Marko Novak. Sestre pa so poskrbele, da so se dobro počutili v njihovi sredi in za skupno kosilo.
Že med zbiranjem so radi poklepetali ob kavi, čaju in piškotih in z veseljem sprejeli nekaj novih prijatelj; eden je prišel celo iz Kopra. Sledila je skupna molitev, v kateri so hodili Jezusovo pot trpljenja ob dveh desetkah žalostnega dela rožnega venca in treh postajah križevega pota.
Tema: Romamo v velikonočno skrivnost je zahtevna; toda ti ljudje, ki so prišli na postno srečanje, znajo sprejemati zahtevnost življenja. Srečanja jim veliko pomenijo: vedo, da je vredno zastaviti pogum vere, branje in razmišljanje božje besede ter pogovor za to, da bo Velika noč lepša.
Po uvodnem razmišljanju p. Marka so se razdelili v tri skupine – tri postaje -, in ob Božji besedi, ki je govorila o stvarjenju, osvoboditvi in zavezi, skušali najti kaj za svoje življenje; četrto postajo srečanja pa so obhajali v skupni evharistiji. Pri njej so slepi sodelovali ne le z molitvijo in petjem, ampak tudi z branjem Božje besede, ki jo je njihova prijatelj Zlatko pripravil v Braillovi pisavi. Vedno znova zelo nagovori “govorica” prstov, ki mirno tečejo po mnogih “pikicah” njihove pisave, medtem ko usta doživeto oznanjajo Božjo besedo.
Po maši so se vsi zbrali še v sestrski obednici; kosilo jim je pripravila s. Marjeta. Kar prehitro je prišla ura slovesa, posebej še za tiste, ki so bili odvisni od javnih prevoznih sredstev. Dogovorili pa so se, da se bodo čez nekaj mesecev ponovno srečali in tako znova poglobili medsebojne prijateljske vezi, neke vrste medsebojno ‘zavezo’, ki je še kako pomembna zanje.
Tudi za nas, sestre, je bilo srečanje spodbuda; njihove izpovedi, prizadevanja v vsakdanjem življenju, boji in stiske, predvsem pa njihov pogum vere kličejo k “več” in globlje tudi nas. Vedno znova se potrjuje resnica, da če nekaj daš, ob tem tudi veliko prejmeš.
