Elbasan, 28.12.2004

06Otroški živ-žav nas je skozi advent spodbujal k pripravi na Božič. Kamor koli sem prišla so me otroci spraševali: bodo nocoj vaje. S sosestro sva pripravili kratko igro božične zgodbe. Otroci zelo radi igrajo, so ustvarjalni in zavzeti. Vsa besedila so se naučili na pamet in komaj dočakali, da sva uspeli sešiti skromne kostume. Nihče ni hotel igrati brez posebne obleke, pa četudi sva mu ovili le kos blaga okoli pasu ali nataknili čepico na glavo.

Misijonarji v mestu smo se v času devetdnevnice pred Božičem zbirali vsako jutrok skupnim hvalnicam, ki so bile v albanščini, vsaj trudili smo se in upali, danas Gospod razume. Albanščina je jezik, ki je zelo težak za tujce, saj ima veliko izrednih posebnosti pri izgovorjavi posameznih besed. Včasih sem prav ponosna nase, ker sem prepričana, da pravilno izgovorim in naglasim besedo, ana koncu ugotovim, da le ni vse prav. Tako je, a na srečo imam še roke in noge, da svoj besedni zaklad dopolnim s kretnjami. Z otroki se kar dobro sporazumevam, z odraslimi pa je težje.

Nerazumevanje jezika je včasih ovira, včasih prednost, ker sem bolj pozorna na izrazno mimiko sogovornika in lahko marsikaj razumem, ne da bi razumela besede. Vsak mesec s sestro in skupino vernih obiščemo verno družino, ki nas povabi, da skupaj delimo Božjo Besedo. To so preproste družine. Večina jih živi zelo skromno v majhnih in mrzlih stanovanjih. Družine pripovedujejo, kako težko je živeti vero in najti pot v Cerkev po tolikih letih, ko niso smeli opravljati verskih dolžnosti. Pari so se poročali pred vernimi babicami in dedki, kot pred pričami Cerkve. Otroke so krščevali sami in pazili, da ni nihče vedel za to. Molili in praznovali so skrivoma in strogo v krogu družine. Malo jih je ohranilo vero, zato je v mestu malo kristjanov. Po večini so muslimani in ljudje, ki se ne prištevajo med pripadnike katere koli veroizpovedi. To se zelo izraža pri praznovanju praznikov. Vse praznike so trgovine odprte, uradi normalno uradujejo, delavci delajo, le otrokom ni potrebno v šolo. Tako je bilo tudi za Božič.

Angeli so tudi lačniMesto je bilo praznično okrašeno že od septembra in so pred praznikom dodali le še nekaj kičastih okrasnih luči, ki razsvetljujejo noči, medtem ko je podnevi mesto po več ur ali kar ves dan brez elektrike, kurjave in vode. V naši vasi imamo agregat, ki nam dobro služi, da lahko delamo, ni pa dovolj močan, da bi lahko ogrevali prostore. Prostori so mrzli in nič kaj prijazni. Otroci so tega navajeni, jaz pa se kar težko privajam na mraz. Tako je bilo tudi za Božič, ki smo ga začeli praznovati že na Sveti večer popoldne. Otroci so nas uvedli v skrivnost učlovečenja Besede, ki vedno znova trka na naša srca. Zavzeto, zbrano in otroško preprosto so posredovali sporočilo Besede z besedami in gestami. Kdor je hotel je lahko razumel, da tudi danes Bog trka na naša srca, le težko ga je prepoznati. Nismo še končali s programom, že kličejo sestre Matere Terezije iz Tirane, da so našle sredi noči našega otroka, ki je prosjačil v središču mesta. Mama ga je dan pred tem odvedla domov, da bo doma praznoval Božič. Izkoristila ga je za prosjačenje sredi noči. Ves prezebel, utrujen in lačen se je naslednji dan v spremstvu sester vrnil v vas. To je usoda naših otrok. Ulica, prosjačenje, za deklice tudi prostitucija.

Obiskali so nas prostovoljci iz Francije, ki so z otroki rajali in peli v opravah božičkaNaj se še malo vrnem k praznovanju: lepo je bilo videti naše otroke v sprevodu k jaslicam ob polnoči. Vsi so želeli k polnočnici, a le najstarejši so smeli z nami. Mene se je tokrat držal naš “najtežji” najstnik. Naša organizacija oskrbuje s hrano okrog 60 starejših ljudi dnevno. Obraz žene jasno pove, da ji hrana dobro tekne.Nepredvidljiv je. Včasih je pri maši brez komentarjev, a včasih ga je polna vsa cerkev. Jaz sem stroga z njim, zato se malokdaj usede k meni. Bila sem presenečena, da me je izbral prav to noč. Brez besed sva občudovala jaslice. Pred berilom mi prišepne, da ga zebe in ko se usedeva, se nasloni v moje naročje in trdno zaspi. Kdo ve kaj je sanjal, meni je bilo lepo in toplo pri srcu ob misli: glej našel je svoj prostor. Tako spokojno in mirno je spal, da bi z njim sedela do jutra ob jaslicah, če me ne bi zunaj čakala vsa naša družina, da jih odpeljem domov.

To je bilo naše praznovanje. Božič je bil bolj kot ne, delaven dan. Nekateri otroci so že odhajali k nadomestnim družinam, po druge so prišli sorodniki, nekateri pa bodo v teh dneh odšli z vzgojitelji v njihove družine. Tako bova s sestro ostali sami v vasi in sprejeli morebitne predčasno vrnjene otroke. Bog daj, da bi se vsi imeli lepo, tudi vi, ki ste prebirali te moje utrinke iz Elbasana, ki ga obdajajo zasnežene gore in jih v noč pospremijo čudoviti sončni zahodi.

s. Slavka

Komentiranje ni možno.