Elbasan, 27.02.2005

img_1353Pri nas jemo samo fižol – Skupna otrok je prišla iz šole precej razburjena. Že med vožnjo iz šole so mi na dolgo in široko razlagali, kaj je rekel Arijani v šoli. Le na pol sem razumela, da imajo problem s fižolom. Naslednji dan mi je vzgojitelj razložil, da je Arijana učiteljica v šoli vprašala, kaj je jedel za kosilo. Odgovoril ji je: “Dan za dnem samo fižol. Včeraj fižol, danes fižol, jutri fižol.” Ostali njegovi sotrpini se niso strinjali z njim, ker so za kosilo jedli ‘ponfri’ krompir, pečenega piščanca in solato. Torej, sledil je vzgojni ukrep. Ker ima Arijani očitno rad fižol, ga je jedel ves teden, med tem ko so drugi jedli običajno kosilo. Si lahko predstavljate, kako so se mu cedile sline?

To pa ni osamljena šala, ki je zrasla na zelniku naših otrok. Vse bolj odkrivam njihovo resničnost. So pravi ulični otroci. V šolo nesejo vse, kar potrebujejo pri pouku, a domov najpogosteje prinesejo le polovico stvari. Vse ostalo unovčijo za sladkarije ali preprosto za par lek, ki je tukajšnja denarna valuta. Seveda se jezimo nanje, jim razlagamo, da tako ne gre, a se samo posmejejo in naslednji dan spet povedo, česa nimajo. Najmlajši otroci so pravi mojstri v prosjačenju. Ko me prosijo za bonbon, me milo gledajo in že stegnejo svojo dlan, kot so to počel na ulici. Ni lahko sprejeti to resničnost otroka, ki se je že v najnežnejših letih naučil prefinjene obrti prosjačenja, ki se z leti vse jasneje izraža iz celotne njegove drže. Pogosto razmišljam: kako bo živel ta mali človek, ko bo odrasel; kam bo usmeril svojo pot?

Veliko sem na cesti. Opazujem otroke, ki prosjačijo. Razmišljam o njih. Molim zanje. Ob njih se počutim nemočno. Tako nastajajo utrinki ‘vaške taksistke’.

Kot ‘vaška taksistka’ imam veliko priložnosti, da opazujem ljudi. Najraje bi se pogreznila v sedež in se predala sanjarjenju. Sprehodim se skozi bližnje ulice. Vrnem se k avtomobilu. Pred njim čepi deček. Umazan, oblečen v cunje. Svoji dlani steza proti meni. Samoumevno sežem v žep in potegnem iz njega nekaj drobiža, ki sem ga namenila za poštne znamke. Drobiž stresem v njegovi dlani. Gleda me. Ne morem drugače, kot da se tudi sama sklonim k njemu. Vprašam ga po imenu. Tiho je, ne zaupa mi. Vstanem in ga gledam. Potem me povabi, naj bom majhna. Pove mi ime in del zgodbe, zakaj je brez noge in je njegova druga noga suha. Vlak. Nesreča. Poslušam ga. Okoli naju se zbere peščica ljudi, ki me radovedno sprašuje, če sem ‘Karitas’. Ko bi le bila, me spreleti misel. Poslovim se. Njegovega zadnjega vprašanja nisem razumela. Razumem pa, da mu je bilo všeč, da sem se sklonila k njemu. Gospod, ko se ti sklanjaš k človeku mu podarjaš mir, svobodo, vračaš dostojanstvo in odpuščanje. Ne maraš radovednežev ko se dotikaš človeškega srca. Dotakni se me in me osvobodi za Tvojo ‘Karitas’, se v srcu prebudi molitev, ko se vračam v vas.

V vasi sem ‘učiteljica’ matematike. Z Marizo, ki hodi v drugi razred, se uči branja in artikuliranja besed štejem kamenčke do dvajset. Nad vse sva srečni, če nama uspe vse kamenčke pravilno prešteti kadar se pred številko smeje minus ali plus. Elona hodi v tretji razred in je v vas prišla za Božič. Z njo štejeva barvice in na koncu žalostna odkrijem, da ne pozna številk, da je zanjo 26 kar 60, če ne pa 61, no pa naj bo 62.

In moj najbolj ‘trpežen’ učenec med vsem je Rudolf. Hodi v četrti razred in zna matematiko za prvega. Ne vidi plusa, ne minusa, kaj šele, da bi bilo dobro razmišljati o množenju in deljenju najbolj preprostih števil. Pogosto me potolaži, da pozna denar in ve koliko ga ima, če ga ima in koliko zapravi, če denarja nima. Torej, obrt cvete, saj nima nikoli svinčnika, pa četudi mu ga zjutraj pri najini uri podarim.

Vsak mesec me vodi pot v tri do štiri ure vožnje oddaljeno mesto Lac, kjer sem odgovorna za ljudsko kuhinjo, v kateri se vsak dan kuha en obrok za 190 otrok. Zanimiva izkušnja je vožnja. Najraje se peljem do morja in potem nazaj v notranjost dežele. Gledam ostanke prejšnjega režima in se sprašujem: zakaj so ljudje gradili bunkerje in utrdbe, ki kot gobe štrlijo iz zemlje? Zakaj danes gradijo visoke zidove okoli svojih hiš? Ima vse to kakšno povezavo? Nehote se mi vsili vprašanje: Ali imajo ti ljudje tudi okoli svojih src zidove? Kaj res potrebujemo ljudje bunkerje, da se skrijemo pred namišljenimi sovražniki ali pa …?

Čas pa neizbežno meri zgodovino in zapušča sledi, da jih gledamo, beremo in se sprašujemo o njihovem pomenu. Hvala Bogu za postni čas in Joba ob katerem gledam svojo pot in preverjam odnos s Gospodom. Postim se žal ne, ker ne jemo vsak dan fižola, če pa bi ga, bi se lažje odločila tudi za post pri hrani, tako pa …

Želim vam rodoviten postni čas z mnogimi sadovi, ki ne minejo s časom.

s. Slavka

Komentiranje ni možno.