Obeh obletnic smo se 21. novembra 2008, na praznik Marijinega darovanja, posebej spomnile z zahvalno sveto mašo, ki jo je v sestrski kapeli v Trnovem daroval koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak. Z njim je somaševalo 13 duhovnikov. K njej so prišle sestre iz skoraj vseh naših skupnosti, iz sosednje italijanske province in veliko ljudi. Pri maši je pel domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom dirigentke Damjane Kinkela in ob spremljavi organistke Nives Pirih.

Naslednji dan je bila akademija, pri kateri so sodelovali mladi in odrasli, ki radi zaidejo v naš trnovski samostan; pel je otroški pevski zbor Zvončki.

[Predvajaj]

◄ 1 2 3

Nekaj misli in podatkov iz naše zgodovine:

Rojstni dan naše kongregacije je 24. oktober 1833, ko je naša ustanoviteljica, blažena mati Terezija Jezusova Gerhardinger, začela redovno življenje s še dvema dekletoma v kraju Neunburg vorm Wald na Bavarskem. Ta žena, ki je bila močna v veri, daljnovidna in pogumna v dejanju, je bila srce skupnosti, katere delovanje je bilo prežeto z apostolsko duhovnostjo. Ta duhovnost je oblikovala življenje sester in globoko vplivala na mnoge druge, da je kongregacija hitro rasla. Z Bavarske se je razširila v enajst dežel Evrope in v Severno Ameriko, v prejšnjem stoletju pa še v Južno Ameriko, Afriko in Oceanijo. Želja matere Terezije je bila, da bi bile njene sestre žive priče nepreklicne ljubezni Boga, da bi bile eno z njim in da bi poslane v ta svet s svojim življenjem oznanjale Božjo ljubezen. » » »

120 let prihoda Šolskih sester de Notre Dame v Trnovo – Ilirska Bistrica

V Trnovo-Ilirska Bistrica so Šolske sestre de Notre Dame prišle leta 1888, na praznik Marijinega darovanja, 21. novembra. Prišle so iz Gorice. Zakonca Valenčič, ki nista imela svojih otrok, sta želela svojo hišo podariti v dobre namene. Po nasvetu vplivnih ljudi sta se odločila prositi za redovnice, ki se posvečajo vzgoji ženske mladine, da pridejo v ta kraj. Takratni ljubljanski nadškof Jakob Missia je poznal Šolske sestre de Notre Dame iz Gorice, saj so samo dve leti prej začele s šolo v Šmihelu pri Novem mestu in z delom za gluhoneme deklice. Stekli so pogovori in dopisovanja ter priprava hiše za ustanovitev šole in samostana. Občina Ilirska Bistrica je tudi dala potrebna dovoljenja – z edinim pogojem, da bi sestre ne hodile prosjačit po hišah.

V kroniki je zapisano, da so 21. novembra 1888 trnovski zvonovi naznanili prihod ljubljanskega nadškofa. Sledila je slovesna maša v cerkvi sv. Petra z navdušenim škofovim nagovorom. ‘Po maši se je proti malemu samostanu začela premikati dolga procesija mladine z zastavami in velika množica ljudi. Škofa je spremljalo mnogo duhovnikov, za temi so šle tri sestre in kandidatinja. Med procesijo so molili rožni venec in litanije vseh svetnikov. Pred samostanom je škof blagoslovil hišo najprej od zunaj, nato kapelo, šolske sobe in nazadnje klavzuro. Slovesno je uvedel malo skupnost v nove prostore.’ Tako je zapisano v kroniki.

Pouk se je začel takoj in sicer je vstopilo 50 deklic v prvi razred. V nekaj letih se je šola razširila in dobila pravico javnosti. Sestre so začele tudi z internatom. V naslednjih letih so prihajale še sestre učiteljice iz Gorice, Münchna in Dunaja, kjer so že delovale. Velik poudarek je šola dajala od samega začetka pouku ročnih del ter pripravi razstave ob zaključku šolskega leta. Osemrazredna šola se je po letu 1910 razvijala naprej v smeri priprav za trgovski tečaj – danes bi rekli bolj v ekonomsko smer.

Po 1. svetovni vojni so nove razmere narekovale drugačen pristop do izobraževanja in leta 1920 so se zadnji trije razredi ljudske šole preimenovali v meščansko.

S prihodom italijanskih oblasti na Primorsko je znova prišlo do bistvenih sprememb v učnih programih. Vedno bolj se je zmanjševala pravica do rabe slovenskega jezika in leta 1924 je bila z zakonom ukinjena raba slovenskega jezika v šoli. Sestre so v teh letih pripravljale tudi trgovske, gospodinjske in vrtnarske tečaje, kjer so mogle vsaj nekaj poučevati tudi v slovenščini. Sledili so vedno večji pritiski fašističnih oblasti na sestre in učenke. V letu 1931 so oblastniki celo zapisali, ‘da se sestre fanatično drže svoje narodnosti in materinega jezika’ . Kljub težkim časom je osnovna šola šla svojo pot naprej in je leta 1936 ponovno dobila pravico javnosti.

Med 2. svetovno vojno so bile v šoli izredne razmere. Prostori so bili nekajkrat spremenjeni v vojaško bolnišnico in tudi stavba je bila v bombnih napadih poškodovana.

S kapitulacijo Italije v septembru leta 1943 je napočil trenutek za obnovo slovenske šole. Že čez mesec dni so se odprla vrata 595 učenkam in učencem v osnovno in meščansko šolo, realno gimnazijo in trgovski tečaj. Nekdanji učenec je zapisal: >Ves ta samostanski šolski center je bil za reden pouk usposobljen v dobrem mesecu dni, organiziran in voden po vseh takratnih pedagoških principih. Šolske sestre so imele takrat za seboj že bogate pedagoške izkušnje.<

Vendar je obnovljena samostanska šola živela le tri leta. Nastopila je nova komunistična oblast, nastale so nove razmere in 18. decembra 1946 so sestre odpustili z obrazložitvijo, da ne poučujejo v duhu Osvobodilne fronte. Še istega dne so civilne oblasti prevzele ves šolski in zavodski inventar ter zasedle tudi vse šolske in večino samostanskih prostorov. V utesnjene pomožne prostore so strpali nad 50 sester, ki so smele vzeti s seboj le osebne stvari. Kar v naglici niso utegnile odnesti, je ostalo tam, kjer je bilo: vsa hrana v shrambah zanje in gojenke, posoda, pohištvo, posteljnina, obleka. Naslednji dan niso več smele prestopiti praga odvzetih prostorov.

Dobri ljudje, ki so cenili sestre in njihovo delo, so vse to nemočno gledali. Iz vrtne strani so jim skozi okno skrivaj metali krompir, moko, kruh, da sestre niso stradale.

Leta 1949 se je stanovanjska stiska še povečala. Oblastniki so pripeljali še osem šolskih sester sv. Frančiška iz Tomaja, ki so bile tudi pregnane. V sestrski ljubezni so si delile streho in vsakdanji kruh ter se skupaj zatekale v kapelo pred tabernakelj. Nekatere so ostale tu več mesecev.

Leta 1963 so v Trnovem zgradili novo šolo in v izpraznjene samostanske prostore se je vselilo grafično podjetje, v katerem sta dobili delo tudi dve naši sestri in nato nekaj manjših podjetij.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 so nam začeli postopno vračati našo lastnino. V vrnjenih prostorih smo začele z duhovnimi vajami, nekaterimi tečaji in skupinami za mlade. V letu 2004 pa smo dobile vrnjen celoten kompleks prostorov, seveda v slabem stanju. Po tehtnem premisleku smo se novembra 2002 odločile, da ‘bo v Ilirski Bistrici neke vrste pastoralni center, ki bi zajemal področje duhovnosti, neformalnega izobraževanja in sociale.’ Sledila je večletna obnova in 25. novembra 2006 je bil Dom matere Terezije blagoslovljen.

V Domu se sedaj zbirajo različne skupine za duhovne vaje, duhovne obnove, razne tečaje, vsak torek poteka učna pomoč za otroke v okviru Karitas, enkrat na mesec ima srečanje skupina Vera in luč za osebe s posebnimi potrebami in njihove družine, vsakih štirinajst dni se srečajo člani molitvene skupine za duhovne poklice (Serra klub) in svetopisemska skupina. Občasno poteka šola za starše in svetovanje ter skupine za samopomoč (npr. razporočeni). Skupine imajo večinoma svoj program; kolikor moremo, pripravimo tudi same s sodelavci. Naš namen je, da bi v duhu matere Terezije bila ta hiša za obiskovalce kraj srečanja z Bogom, s samim seboj in z drugimi.

Naj Bog deli svoj blagoslov za danes – iz vsega, kar je rodilo življenje, delo in trpljenje sester pred nami! Za vse to smo izrekle Bogu hvala z mašno daritvijo in ga prosile blagoslova za naprej. (sDK)

Še nekaj utrinkov s praznovanja

Uvod v sveto mašo
Homilija škofa dr. Jurija Bizjaka
Prošnje
Zahvala po obhajilu in obnovitev zaobljub
Pozdrav in uvod v akademijo