“S to sveto evharistijo se Bogu zahvaljujemo za 170 let vašega reda in za 115 let tega trnovskega samostana. Gospoda prosimo, naj vas še naprej varuje, vas razsvetljuje za prave izbire in odločitve, vam daje moči in veselja, da mu boste še bolje služile.” – Tako je koprski škof Metod Pirih označil pomen praznovanja v samostanu Šolskih sester de Notre Dame v Trnovem-Ilirska Bistrica. Včeraj (v soboto) popoldne ob 3-h je v veliki samostanski kapeli – ki pa je bila za to priložnost mnogo premajhna – vodil evharistično bogoslužje. Ob njem je bil njegov pomožni škof Jurij Bizjak in 22 duhovnikov. Sestram so se pridružili mnogi prijatelji, sorodniki, skupina sester iz italijanske goriške province, nekdanje in sedanje gojenke, ljudje, ki se čutijo povezani z njimi. Na koru sta prepevala župnijski otroški in mešani pevski zbor.

V začetku bogoslužja je izrekla dobrodošlico vsem provincialna predstojnica s. Štefka Bizjak:

“Lepo in prisrčno pozdravljeni vsi, ki ste se zbrali, da z nami praznujete!

Iskren pozdrav gospodu škofu monsinjorju Metodu Pirihu, ki je z veseljem sprejel vabilo, da bo vodil to naše zahvalno bogoslužje.

Pozdrav tudi koprskemu pomožnemu škofu dr. Juriju Bizjaku, ki je včasih tukaj služboval.

Dobrodošli in lepo pozdravljeni vsi duhovniki, ki ste bili ali ste kakorkoli z nami povezani v poslanstvu, ki ga skušamo opravljati v duhu naše karizme.

Prav lepo pozdravljene vse naše bivše in sedanje gojenke, učenke in učenci in vsi, ki nam pomagate, da bi skupno naredile kar največ lepega za Boga.

Iskren pozdrav in velik Boglonaj vsem različnim dobrotnikom naših ustanov.

Nenazadnje vsakomur izmed vas, ki ste danes z nami, prisrčen pozdrav. Posebno dobrodošlico želim izreči našim sosestram iz Gorice, ter vsem vam, drage sestre, ki ste prišle iz naših različnih postojank.

“Predvsem Bogu čast in hvala! On se tako rad poslužuje slabotnih, da po njih razodene svojo moč, modrost in ljubezen.” So besede naše ustanoviteljice, bl. Matere Terezije, ki se ji danes zahvaljujemo, da je pred 170. leti po Božjem navdihu ustanovila našo kongregacijo in so njene sestre pred 115 leti prišle sem, v Trnovo. Hkrati jo prosimo, da bi znale in zmogle to njeno bogato dediščino ponesti dalje v naš čas in prostor.”

Škof Metod je v homiliji podal nekaj zgodovinskih podatkov samostana v Trnovem, edinega, v katerem so sestre – čeprav izrinjene v majhen del velikih poslopij – ostale vse od začetka do danes. Rekel je, da je blažena Terezija Jezusova znala brati znamenja časa. Njene sestre so dokaj hitro prestopile meje svoje domovine in 55 let po ustanovitvi so že bile v Trnovem. Božje in človeško delo je iz skromnih začetkov zraslo v mogočno drevo. Dekliški šoli se je pridružila še meščanska, gospodinjska in trgovska. Trnovske sestre so gojenkam in gojencem posredovale znanje, versko izkustvo in narodno zavest. Ko se je pri nas vršilo raznarodovanje, so Italijani po letu l922 po naših šolah slovenske učitelje in učiteljice zamenjali z italijanskimi, sestre pa so več čas prikrito, ne brez težav imele vsak dan eno uro slovenskega jezika, na gospodinjski šoli pa so ves čas od l. 1923 do l. 1946 poučevale v slovenščini. – 18. decembra 1946 je bilo sestram odvzeto dovoljenje za poučevanje, večji del zgradb pa nacionaliziran. Sestre so bile močno preizkušene, deležne različnih pritiskov in poniževanj, nekatere so morale celo na udarniško delo. Vendar so vsa ta leta pod komunizmom doživljale Božjo bližino in bližino ter naklonjenost večine ljudi,” je rekel škof Pirih in homilijo končal s pogledom v prihodnost:

Naš pogled mora biti usmerjen še veliko bolj v sedanji čas in naprej. Tudi danes je pred nami veliko potreb in nalog: nevzgojeni otroci in mladina brez verskega izkustva, vseh vrst zasvojenosti, ne manjka ubogih, zapuščenih in zapostavljenih, katerim se je bl. Terezija Jezusova tako posvečala. Tudi če vas je malo, morete izvrševati vsaj kakšno poslanstvo iz karizme svoje ustanoviteljice. – Tako je, v spodbudo za zvestobo karizmi, izzvenela pridiga škofa Metoda.

Škof Jurij je povedal kratko misel pred pozdravom miru:

“Bratje in sestre! Eno staro poročilo o Marijinem darovanju v templju pravi tako: da je Marija od svoje rojstne hiše do templja tekla, ne da bi se niti enkrat ozrla nazaj proti domu, čeprav je bila stara šele tri leta. Vsi vemo, da je v takšni hoji za Gospodom in v takšni zvestobi vir našega miru.

Drage sestre notredamke: ob vašem današnjem tako lepem jubileju vam vsi tu zbrani iskreno in iz srca želimo takšno zvesto hojo za Gospodom. Naj bo takšna vir vašega miru. To je naše voščilo, naša prošnja: naj bo Gospod z vami.”

Pred Očenašem je spregovorila faranka:

“Oče naš – tvoje kraljestvo je prihajalo med nas; po molitvi sester je bilo zapisano v nebesih, pa njihovih delih tu na zemlji. Ti več, da potrebujemo vsakdanji kruh, a ob njem nam dajaj duhovne moči za naše sestre in nam, ki ob njih živimo. Varuj jih težav, nam pa ne dopusti, da pademo v skušnjavo, da ne bi brez njih mogli živeti. Daj nam novih poklicev.”

Ob koncu bogoslužja se je vsem zahvalila hišna predstojnica s. Mira Sova:

“To je dan, ki ga je naredil Gospod. Veselimo in radujmo se ga. To je praznovanje pomembnih obletnic naše kongregacije in trnovskega samostana. Tudi 100 let naše čudovite slike Marijinega darovanja, ki jo je z Dunaja prinesel in naslikal umetnik Josef Kastner, veliki prijatelj samostana. Vse to nas priganja, da praznujemo.

Hvala g. monsignoriu škofu Metodu, da si je vzel čas in prišel med nas. Hvala vsem duhovnikom, redovnicam, posebno pa naši provincialni predstojnici s. Štefki, vsem dobrotnikom in prijateljem našega samostana, znanim in neznanim, ki praznujete z nami. Prisrčna hvala pevcem z gospo Damjano na čelu, ki ste nam polepšali sv. mašo in praznovanje. Bog naj vsem povrne!

V različnih načinih življenja uresničujemo eno samo svetost vsi, kateri se damo voditi Božjemu duhu. Redovnice pričujemo, da sveta ni mogoče preoblikovati brez duha blagrov. Naša ustanoviteljica bl. Marija Terezija Jezusova Gerhardinger je mislila tudi na današnji čas, ko je ustanovila red šolskih sester de Notre Dame. Posvečeno življenje ne bo smelo nikoli manjkati v Cerkvi, ker predstavlja tisto obliko življenja, ki jo je sprejel Jezus z učlovečenjem. Francoski mislec Ozanam pravi: “Ničesar velikega se ne rodi v svetu in v Cerkvi brez žene.” Nepretrgana vrsta naših pokojnih sester, ki so živele v tem samostanu, se danes veseli z nami. Iz nebes nas gledajo in upamo, prosijo za nas, da bi se ta vrsta nikdar ne pretrgala.

O Marija, ti svetla zvezda, ki se dvigaš nad otroki tega sveta. Če se bomo opirali nate, bomo izpolnili svojo nalogo. Marija Pomagaj je bila v največjih stiskah sredi slovenskega naroda in je še danes.

Gospod, danes ti damo svoje roke, noge, glas in srce, zato vas povabimo na “agape” in na predstavitev naše kongregacije v samostan, da se okrepčate, si ogledate, se poveselite in razgovorite. Naredimo si košček raja – zdaj, ta večer. Vsi dobrodošli med nami!”

Spregovoril je tudi domačin, g. Jože Kunčič, sedaj župnik pri Sv. Križu pri Trstu.

“Drage, častite Uboge Šolske sestre Naše ljube Gospe, sem zelo vesel, da ste me povabile na ta za vas in za nas tako velik praznik, na praznovanje 170. obletnice ustanovitve vašega reda in na praznovanje 115. obletnice vaše prisotnosti v tem našem trnovskem samostanu. Veliko nas je sedaj tukaj, še več, še veliko več, kot nas je videti. Z nami so prisotne tukaj tudi vaša ustanoviteljica blažena Karolina Terezija Gerhardinger in vse druge njene in vaše sosestre. Pomislimo, koliko jih je šlo za njo v 170. letih v njene samostane in zavode in tudi v ta naš samostan. Z nami so tudi vse vaše gojenke in vsi njihovi starši in sploh vsi, ki so bili deležni vaše vzgoje in vašega prizadevanja za rast Cerkve in za dobro vseh ljudi. Vsi se z nami skupaj veselijo teh dveh tako važnih obletnic in se tudi skupaj z nami zahvaljujejo Bogu za vse opravljeno delo.

Jaz hranim v sebi najlepše spomine na ta vaš in naš samostan. Kot otroka me je zanimala ta vaša velika hiša in barvna slika Kalvarije na njenem pročelju. Pa tista hišica, v kateri je stanoval vaš hišni kaplan in naš katehet g. Franc Hrovat. On me je skupaj z drugimi sošolci pripravil na prvo sveto obhajilo. Zadnjo vajo smo imeli prav v tej kapeli. Prvo sveto obhajilo smo prejeli seveda v župnijski cerkvi sv. Petra. Bogat zajtrk pa smo imeli tukaj pri vas. Še sedaj se spominjam, kako je tisto jutro močno deževalo in kako nas je fotograf po končanem dežju fotografiral.

Moja pokojna sestra Stanislava je obiskovala osem let šolo tukaj pri vas in rada zahajala k vam. Večkrat je povedala doma kaj lepega in zanimivega o vašem samostanu in o vaši šoli. Spominjam se, da je povedala tudi, kako ste poučevale verouk na nekem podstrešju v slovenščini v tistih težkih časih, ko nismo smeli javno govoriti v svojem materinem jeziku.

Nekega dne je prišel k nam neki italijanski frančiškan in me vpričo mame vprašal, če bi hotel postati frančiškan, pa sem mu takoj odgovoril, da ne. Verjetno zaradi njegove rjave obleke, kute, ki jo je nosil. Ko pa je par mesecev pozneje prišel k nam g. Franc Hrovat in me vprašal, če bi hotel iti v malo semenišče na Reko, da bi se tam učil za “gospoda”, sem bil takoj za to.

Junija leta 1965 je naša sestra Avgusta Perkan pripeljala v našo župnijo v Sv. Križ pri Trstu dve vaši sestri: sestro Metodijo Komen in sestro Margit Botka. Pozneje so prišle k nam še: s. Celina Kontelj, s. Lavrencija Ivančič, s. Bertila Keržič, s. Angelina Šterbenc, s. Mihaela Knez in s. Forerija Rebselj. Pet teh sester ni več, so pri Bogu v nebesih. Pri nas je ostala samo s. Angelina Šterbenc, ki zaleže za dobrega kaplana, še več. Ima 20 ur verouka v dveh državnih osnovnih šolah s slovenskim učnim jezikom, je organistka, skrbi za našo cerkev s pomočjo dveh dobrih gospa, zbira otroke izven šole in jih uči petja. Poleg tega pa širi tudi slovenski nabožni tisk po vseh naših župnijah na Tržaškem in Goriškem.

Za vse ogromno delo, ki so ga opravile in ga še opravljajo vaše sestre v naši župniji in v našem zamejstvu, se vam iskreno zahvaljujem. Dobri Bog naj vam vse bogato povrne že tukaj, še posebej pa pri sebi v nebesih. Z mano se vam lepo zahvaljuje tudi naš škof msgr. Evgen Ravignani.”

Zahvalna pesem ob koncu bogoslužja je zares privrela iz srca v veliki hvaležnosti za vse božje varstvo in njegovo pomoč v teh letih obstoja naše kongregacije in posebej prisotnosti sester Notredamk na Slovenskem. In če je zahvala nova prošnja, potem jih je bilo izrečenih veliko, posebej še za to, da bi po novih poklicih karizma bl. Marije Terezije Jezusove dalje živela.

Maši je sledilo prijateljsko srečanje vseh navzočih ob dobrotah, ki so jih pripravile sestre in dobri Trnovčani. Ogledali pa so si lahko tudi predstavitev naše kongregacije. Mnogi so se dolgo zadržali s sestrami. Na poseben način je prišla do izraza iskrena povezanost ljudi tega kraja s sestrami. Naj bo Bog za vse zahvaljen!