Pomlad in čudovito vreme se je naselilo v naše mesto. Kar naenkrat sem ugotovila, da že dolgo nisem napisala nič za našo internetno stran. Veliko dogodkov se je zvrstilo v zadnjem času. Z otroki smo praznovali Veliko noč. Praznovanje je bilo prisrčno in preprosto. V postnem času smo se pogovarjali o Jezusovem trpljenju, v velikem tednu pa premišljevali, kdaj mi izdamo nekoga in zakaj. Otroci so bili spontani in iskreni v svojih odgovorih. Avfdi, ki ima deset let in hodi v posebno šolo, je takole razmišljal: “Veš, ti bom povedal, da me je sošolec izdal. Učiteljica je za trenutek odšla iz razreda in sem si mislil, da bi bilo dobro, da obiščem katerega od prijateljev z ulice. Šel sem iz razreda. Štiri ure me ni bilo nazaj. Prijateljev nisem našel, sem pa zato spoznal nove. Seveda me je učiteljica iskala in prijatelj ji je povedal, kam sem po vsej verjetnosti odšel. Vidiš, tako me je izdal, ker mi ni privoščil, da bi bil s prijatelji.” Otroci v skupini so se težko opredelili, kdo je koga izdal in smo potrebovali veliko časa in jezikovne telovadbe, da smo se sporazumeli, kaj je izdaja in kdaj je prav, da kaj povemo. Praznovanje velikega tedna je bilo ubrano in zaznamovano z vsakdanjimi dogodki. Vsi smo komaj čakali velikonočne nedelje, da smo iskali pirhe po vrtu. Za vsakega otroka sva s sestro skrili košarico čokoladnih pirhov. Žal pa je vsebina ene košarice pristala v želodcu hišnega psa, ki je bil v iskanju hitrejši od otrok. Še preden smo uspeli ugotoviti kaj se je zgodilo, je Miri potočil celo reko solz, ker je našel prazno košarico. Njegovo košarico sva s sestro ponovno napolnili in veselje je bilo toliko večje, ker so bili novi pirhi večji od vseh ostalih.

Na velikonočni ponedeljek smo se misijonarji iz mesta odpravili v “Emavs”. Ogledali smo si nekaj zanimivosti mesta in se odpeljali na bližnjo goro. Skupen obed se nam je prilegel, še bolj pa klepet in izmenjava izkušen iz vsakdanjega življenja. Nekaj dni pozneje so nas obiskale sestre usmiljenke iz Drača. Počutila sem se domače in slovesno, ker smo klepetale po slovensko in se pošteno nasmejale, saj je ena skupina sester zgrešila smer in se nehote vrnila v Drač. Tudi to se zgodi, da se vrneš domov prej kot si želiš. Smerokazom ni dobro vedno slediti. To sem spoznala tudi sama, ko sem želela v Draču na avtocesto za Tirano. Sledila sem smerokazu in se znašla na nasprotnem voznem pasu. Spontano sem obrnila in se vrnila na nov odcep. Na izvozu na avtocesto me je že čakal policaj. Vprašal me je, če vem, da sem naredila napako? “Ja”, sem mu odgovorila. In spet me je vprašal: “Imaš vozniško dovoljenje?” “Imam”, odgovorim. “Daj mi ga”, zahteva. “Ne dam”, se nasmejem, ne da bi dobro razumela kaj hoče. Spravila sem ga v zadrego. Začel se je smejati, me pozdravil po “partizansko” in dal znamenje naj vozim naprej. Še dolgo sem se smejala in se zahvaljevala, da se je vse srečno izteklo. Nekaj podobnega se mi je zgodilo na Ministrstvu za delo. S sestro stojiva na hodniku in čakava tajnico direktorja iz urada za delo. Mimo pride mož. Lepo naju pozdravi in povabi v svojo pisarno. Povpraša naju, kaj želiva. Potoživa, da že en mesec vsak teden prihajava v Tirano po en dokument, ki naj bi ga minister že podpisal in ga ima tajnica direktorjevega urada. Posluša. Potem pa pravi: “Lepo da sta tukaj, jaz vama bom dal dokument kar v roke, ker sem ga ravno danes podpisal in pregledal.” Že sva bili na poti domov, začnem se smejati in vprašam sestro: “Sestra, a sva bili sedaj pri ministru?” Sestra me gleda kot da ne razume kaj jo sprašujem. Kar naenkrat pa se začne smejati in pristavi: “Seveda, poglej ta podpis”. Vse do doma se smejiva in pozabiva na jezo, ki sva jo gojili že vsaj en mesec do Ministra za delo.

Pomladni dnevi v naši vasi prebujajo vsestranske aktivnosti. Z otroki občudujemo naravo, igramo nogomet, se lovimo in skrivamo. Vse težje pa sedimo pri knjigi, tako jaz, kot otroci. Kdo bi še razmišljal o poštevanki, saj konec koncev je vse eno ali je dva krat tri šest ali devet; važno je le, da mine ura matematike in da s. Slavka več ne teži. “Sicer je lepo biti z njo, le matematika …, je te dni razmišljal “moj” Rudolf, ko sva občudovala majhno želvo v našem vrtu.

Občudujem naravo in se veselim čudežne lepote sadov in cvetov. Zahvaljujem se Gospodu za vso lepoto, ki jo smem občudovati. Za dar prijateljstva, ki sem ga deležna in vse tiho trpljenje, ki me osvobaja za Presežno. Želim vam lep čas in naj bo Gospod z vami in vi z Njim.

s. Slavka