Elbasan, 15.10.2005

img_2589“Bolj ko je človek ubog, bolj nizko se Bog skloni k njemu.” – Verujem, da nam je Bog blizu danes bolj kot včeraj, saj je stiska majhnega človeka velika. V zadnjem mesecu smo imeli v vasi za enajst trpečih otrok premalo prostora oziroma je ministrstvo zavrnilo našo prošnjo, da bi jih sprejeli. Stiska otrok se me globoko dotika. Njihove zgodbe so težke in včasih se vprašam; zakaj vse to?

Mati s šestimi otroki je ostala sama. Mož je odšel neznano kam. Žena je brez zaposlitve. Z otroki živi v temni mračni kleti. Vsak dan znova se mora znajti, da nahrani otroke. Otroci so otopeli zaradi bolečine. Mati jih v nemoči hrani z udarciin od njih zahteva, da se sami znajdejo in najdejo hrano. Ne gre več. Obupala je in išče z zadnjimi močmi rešitev za njene otroke. Mučijo jo telesne bolečine in bolezen. Pri nas smo sprejeli Mariusa. Redko besednega fantiča. Privlači ga svoboda in življenje na ulici. Rad hodi v šolo, a naloge so za njega najhujša pokora, kar se jih lahko kdo zamisli. Najbolj je srečen kadar sme pomagati pri opravilih na vrtu in prazniti svoj krožnik. Na njegovem obrazu je vse pogosteje nasmeh in odkrito zadovoljstvo.

Sprašujemo se: kako pomagati ostalim članom razpadajoče družine? Bo dovolj denarja v predračunu, če sprejmemo še dva ali tri otroke iz te družine v našo družino?

Pred dvema letoma so pri nas naši svoj dom trije bratje in sestre. Mariza, Marian in Lili. Pri sestrah Matere Terezije sta še dve deklici, eno od njiju naj bi prav kmalu sprejeli v našo vas. Mati je ponovno noseča. Njena deveta nosečnost. Mož je alkoholik in psihični bolnik. Žena je nepismena in nevedna. Živijo v borni kolibi, brez vode in elektrike. Največkrat brez hrane in osnovnih življenjskih potrebščin. Otroke sta oče in mama pohabila, da so bili uspešnejši pri prosjačenju. Starša jih občasno obiščeta. Otroci se obiskov vedno bojijo, ker se bojijo, da bodo morali z njima. V pričo staršev ne spregovorijo besede, le glave skrijejo globoko med ramena in čakajo, kdaj se nam bodo spet lahko varno privili v objem.

Osemindvajset zgodb naših otrok, ena bolj težka od druge. Bolj kot kdaj koli se me dotikajo. Premišljujem zgodbe teh in drugih trpečih otrok in se zahvaljujem Gospodu, ki vedno znova poskrbi, da lahko dostojno živimo skupaj. Čas, ki ga preživljam v naši SOS misijonski vasi mi vse hitreje mineva. Včasih imam občutek, da sem tukaj že vso večnost, a je minilo komaj eno leto. Leto polno novih izkušenj, življenjskih zgodb, spoznanj in omejenosti. Počitnice v domovini so hitro minile. Počitnice z otroki v vasi ravno tako. Sredi septembra smo začeli s šolo. Skoraj vsi otroci potrebujejo individualno učno pomoč in veliko mero potrpežljivega spremljanja. Počasi napredujejo. Veseli smo vsake nove besede, ki jo osvojijo tisti, ki ob prihodu v vas niso govorili. Veselimo se njihovih majhnih uspehov pri učenju. Kot že lani sem “učiteljica” matematike. “Sestra, zakaj nista plus in minus enaka, bilo bi bolj enostavno”, me pouči Elona, ko se ne strinjam z njenimi rezultati.

Naše delo ni vedno enostavno niti priznano s strani države. Pogosto nas napadajo, pišejo o našem delu lažna in neresnična poročila. Očitno mora vse dobro skozi preizkušnjo, da se očisti. Sredi septembra je lokalni časopis objavil članek v katerem novinar piše, da prodajamo otroke, jih zlorabljamo in pošiljamo na ulico, da prosjačijo. Črne sence, ki je padla na vso skupnost se ne da preprosto zbrisati z objavo javnega opravičila v istem časopisu in v lokalni televizijski oddaji. Mnogi dobro misleči ljudje so nam izrazili naklonjenost in podporo. Drugi pa nas obsojajo in gledajo skozi črna očala. Hvala Bogu, imamo urejeno vso dokumentacijo in redne kontrole iz državnega ministrstva za socialno delo, ki redno nadzoruje naše delo in ob kontroli izda poročilo o delu v instituciji. Župan mesta nam je v vzpodbudo zaupal, da smo prva ustanova, ki smo odgovorili na lažniv članek z uradnim protestom. Tudi to je nekaj, da bodo v prihodnje morda bolj previdni pred objavo člankov o našem delu. “… Ob koncu pa se bo ločilo pleve od dobrega zrnja …” Verujem in zaupam v to Božjo obljubo.

V zadnjih tednih sem večkrat ‘mama’ pri skupini starejših dečkov. (Mame v skupinah so tiste žene, ki so zaposlene redno vsak dan od štirih popoldne do osmih zjutraj naslednjega dne. Skrbijo za otroke kot mame in vzdržujejo red v hiši in pri obleki.) Ob večerih in dolgih nočnih urah sem premišljevala o življenju. Pred dnevi sem se spomnila misli iz knjige: Mali zmaj, imej me rad. “Življenje je kot ogenj … lahko si na njem opečeš tace, če pa imaš ogenj v srcu, boš srečen tudi ko boš žalosten.” Velikokrat sem deležna ognja, ki greje in žge, spet drugič ognja, ki blago prebuja hrepenenje po sreči, ki presega žalost in trenutne probleme.

Osrečuje me pesm, ki jo pojejo nasmejani otroški obrazi. Veselim se sreče otrok, ko prvič v življenju prejmejo pošto za rojstni dan. Nenavadna sreča se me dotakne kadar prvič – po Bog ve kako dolgem času – zajoka notranje ranjen otrok in izrazi svojo bolečino; vem, počuti se varno, da sem tudi jokati.

Je to tisto kar je začutil in zapisal Friedrich Sommer na začetku svoje misijonske poti po Albaniji leta 1991: “To kar zmoremo mi narediti mora biti takoj narejeno, kajti to kar moramo narediti pozneje, že čaka, da bo narejeno.”

s. Slavka

Komentiranje ni možno.