Šolske sestre de Notre Dame

***********************************************
23.11.1941 —  Roj. — Št. Peter / Otočec
O1.09.1964 —  Vst. — Struga
O6.08.1965 —  No. — Trnovo
08.08.1966 —  Prv. — Struga
10.08.1971 —  Več. — Ljubljana / Koseze
08.05.2024 —  Um. — Novo mesto

***********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica| 

v 83. letu življenja in
v 58. letu redovnih zaobljub

***********************************************

V zgodnjem jutru 8. maja 2024 se je v 83. letu življenja in 58. letu redovnih zaobljub nepričakovano poslovila od nas naša draga sosestra M. Jana (Ljudmila) Rifelj ter v spremstvu majniške Kraljice pohitela v večnost – še dan pred Gospodovim vnebohodom in hkrati tudi dan pred smrtnim datumom naše blažene ustanoviteljice M. Terezije Jezusove Gerhardinger.

Rodila se v začetku 2. svetovne vojne, 23. novembra 1941, v prijazni majhni vasici Lešnica (župnija Šempeter/Otočec) v številni družini s sedmimi otroki. Bila je drugorojenka. Mama Angelca in oče Alojzij sta zelo skrbela za dobro krščansko vzgojo. Sad tega je bil tudi Milkin duhovni poklic.

Del otroštva je preživela pri stari mami v Češnjicah, kjer je rada pasla krave. Še pred vstopom v samostan si je izbrala učiteljski poklic, ker si je želela delati z otroki. Tako je po končani osnovni šoli v Šempetru nadaljevala šolanje na novomeški gimnaziji in zatem na učiteljišču. To so bila težka povojna leta, posebej za katoliške učitelje, saj so jih zelo nadzorovali, da ne bi hodili v cerkev in s svojim zgledom vzgajali mladino v krščanskem duhu.

Milka je kljub vsemu že dolgo čutila v sebi Božji klic: »Hodi za menoj!« Sestre, ki so v tistem času že živele v pregnanstvu na Strugi, so imele velik vpliv nanjo; rada jih je obiskovala. Že njena mama, ki je bila njihova učenka v Šmihelu, si je želela vstopiti v samostan, a potem je Gospod hotel drugače.

Tako je Milka 1. septembra 1964 vstopila v kandidaturo na gradu Struga in že po enem letu začela noviciat v Trnovem, skupaj s še tremi sonovinkami. Pri preobleki na praznik Gospodovega spremenjenja, 6. avgusta 1965, je dobila ime sestra Marija Jana.

Zelo je cenila redovno obleko in ji je bilo vedno izredno težko, kadar je morala kam v civilni obleki. Kot sestra je nadaljevala šolanje na teološki fakulteti. Rada je poučevala verouk, a to njeno veselje z otroki je trajalo le nekaj let, saj je kmalu zbolela za tumorjem v glavi, ki ji je povzročal zelo hude bolečine. Leta 80 je bila operirana, posledice pa so ostale. Od takrat dalje so jo spremljale težave s koncentracijo in ravnotežjem.

Ampak s. Jana ni bila nikoli brez dela. Že pred operacijo ji je bila zaupana vzgoja kandidatk. Njeno poslanstvo se je nadaljevalo v Kopru, nato v Lovranu, kjer je skrbela za dva starejša zakonca. Nekaj let je preživela v Ljubljani, kjer je skrbela za starejše sestre, nato pa je bila premeščena v Novo mesto. Tukaj se je začelo njeno poslanstvo v domu starejših občanov v Šmihelu. Rada je prisluhnila ostarelim in bolnim in jim prinašala sveto obhajilo. Mnogim je pomagala, da so po dolgih letih ponovno našli pot k Gospodu, celo po 60-ih letih. Temu svojemu poslanstvu je bila zelo predana celih 25 let, vse do pandemije leta 2020.

Zadnja štiri leta je tudi sama vse bolj čutila bolezen in starostne težave, ki jih je potrpežljivo prenašala in darovala Gospodu. Veliko je molila in z drobnimi deli pomagala kolikor in kjerkoli je mogla. Vsak večer je v svoji sobi stopila k oknu in s pogledom na kapiteljsko cerkev sv. Nikolaja počastila Gospoda ter obenem prosila za vse sosede in za vse domače – žive in pokojne, za vse duhovnike, za oba škofa, za vse bolnike, posebej umirajoče, za vse zdravstvene delavce, za župana in sodelavce, še posebej za trpeče otroke in njihove družine. Na koncu je vedno dodala prošnjo: »Sveti Miklavž, prosi za nas.«

***

Draga sestra Jana, tvoj odhod nas je zelo iznenadil, pogrešale te bomo! Hvala ti za veselje in dobroto, ki smo ju bile vse deležne ob tebi, predvsem pa za tvoj zgled redovnega življenja. Zaupamo, da se že veseliš pri Gospodu v nebesih in da nas boš še naprej spremljala z molitvijo, da tudi me srečno dospemo na cilj.

R.I.P

********************************************
26.08.1932 —  Roj. — Topole/Mengeš
30.11.1953 —  Vst. — Lovran
16.10.1958 —  No. — Trnovo
17.10.1959 —  Prv. — Struga
O1.09.1965 —  Več. — Struga
18.08.2023 —  Um. — Novo mesto

********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica| 

v 91. letu življenja in
v 64. letu redovnih zaobljub

********************************************

Sestra Akvina je ob enem od svojih redovnih jubilejev zapisala:

“Moja duša poveličuje Gospoda” molimo vsak dan pri Večernicah. Tako tudi jaz lahko ponavljam z Marijo, Božjo Materjo. Izhajam iz župnije Mengeš. Dobri Bog me je obdaril z veliko milostjo, da sem živela v globoko verni krščanski družini s starši, bratom in sestrami. Ena mi je tri leta za menoj tudi sledila v posvečeno življenje v naši redovni skupnosti (to je s. M. Bertila Keržič). Radi smo se imeli, redno molili in hodili k sveti maši vse nedelje in praznike. Bilo je zelo lepo in prijetno.

Kmalu pa so prišli hudi časi: začela se je vojna. Ljudje so zelo trpeli. Zelo velike težave smo imeli tudi otroci, ker se je pouk v šoli takoj vršil v nemškem jeziku. Pa kakor je vse minljivo na tem svetu, so minile tudi vojne grozote. Tudi v povojnem času je bilo marsikdaj hudo. Po dovršeni gimnaziji sem nekaj časa delala v pisarni in napravila izpit iz finančne stroke. Ob branju dobrih knjig, katerih smo imeli doma veliko – brala sem tudi še starejše številke Bogoljuba in Družino – se mi je zbudila želja, da bi se popolnoma darovala Bogu. Takrat pa zaradi težkih povojnih razmer še ni bilo mogoče vstopiti v samostan.

Pozneje se je tudi ta problem rešil in odšla sem v Lovran k Šolskim sestram de Notre Dame. To je bilo novembra leta 1953. V Lovranu smo bile tri kandidatke, ki smo se zelo dobro razumele med seboj; kot sestrice smo bile. Rekli so nam tri-peresna deteljica (od katere pa sem živa samo še jaz). Delale smo v domu za starejše.

V noviciat v Trnovem-Ilirska Bistrica sem vstopila leta 1958. Tu in tudi na drugih krajih sem doživela veliko veselja in sreče. Ko bi ljudje vedeli, kako lepo je biti redovnik, redovnica! Tako sem se tudi sama z vsem žarom svojega srca Bogu izročila z zaobljubami 17. oktobra 1959. Slovesnost je bila na gradu Struga, kamor so bile sestre po vojni izgnane iz velikega samostana v Šmihelu pri Novem mestu.

Na željo mojih predstojnic sem po študiju v Zagrebu diplomirala iz cerkvene glasbe. Istočasno sem obiskovala tudi predavanja za katehistinje, naredila izpite in se usposobila za poučevanje verouka. Tako sem mnogo let poleg dela v župnijski pisarni navduševala otroke za življenje po krščanski veri. Imela sem po raznih župnijah tudi pevske zbore. Orglanje v cerkvi pa mi je še sedaj v veselje. V  Mariboru pa sem končala tudi bolničarsko šolo.

Po prihodu iz Zagreba sem bila najprej na gradu Struga. Od tam sem hodila poučevat verouk v župnijo Brusnice, eno leto pa sem bila organistka in katehistinja tudi v župniji Trebnje. Od leta 1972 do 1974 sem bila v novoustanovljeni župniji Bistrica pri Tržiču, od leta 1974 naprej pa živim in delam v župniji Kranj. Naj bo vse v Božjo čast in zveličanje duš!

Čeprav rajši gledam na lepe dogodke svojega življenja – kot take sem posebej doživljala duhovne vaje in obljube, številna srečanja z otroki, ki sem jih učila, petje in še marsikaj drugega – bi rada omenila dva dogodka, ki sta se globoko vpisala v moje srce. Neljuba dogodka sta vezana na dan mojih redovnih zaobljub. Tedanja oblast je gotovo imela nekoga, ki je sporočal, kaj se je “nenavadnega” dogajalo na gradu, kjer so bile sestre. Tako je bilo gotovo sporočeno tudi o tej slovesnosti, ki ni mogla ostati skrita, saj je prišel gospod nadškof. Takoj naslednji dan pa smo imeli hišno preiskavo: policisti so vse premetali v pisarni provincialne predstojnice. Bile smo v takem strahu in skrbeh! Pa niso mogli nič najti in ničesar dokazati. To se je dogajalo ves dan. To je bilo hudo za nas.

Ko smo prihajale me, mlade sestre, ki smo delale obljube in še ena druga skupina, nas je nekdo videl in rekel: “A še ne bo kon’c teh črnih vragov?!” Tega se še sedaj dobro spominjam. Težki časi so bili, pa vendar kljub vsemu ostajajo kot spomin na Božjo dobroto in njegovo varstvo v mojem življenju.

Počivajte v miru, draga s. Akvina. Hvala vam za vse. Naj vam bo Gospot bogat plačnik!

R.I.P.