Šolske sestre de Notre Dame

********************************************
26.08.1932 —  Roj. — Topole/Mengeš
30.11.1953 —  Vst. — Lovran
16.10.1958 —  No. — Trnovo
17.10.1959 —  Prv. — Struga
O1.09.1965 —  Več. — Struga
18.08.2023 —  Um. — Novo mesto

********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica| 

v 91. letu življenja in
v 64. letu redovnih zaobljub

********************************************

Sestra Akvina je ob enem od svojih redovnih jubilejev zapisala:

“Moja duša poveličuje Gospoda” molimo vsak dan pri Večernicah. Tako tudi jaz lahko ponavljam z Marijo, Božjo Materjo. Izhajam iz župnije Mengeš. Dobri Bog me je obdaril z veliko milostjo, da sem živela v globoko verni krščanski družini s starši, bratom in sestrami. Ena mi je tri leta za menoj tudi sledila v posvečeno življenje v naši redovni skupnosti (to je s. M. Bertila Keržič). Radi smo se imeli, redno molili in hodili k sveti maši vse nedelje in praznike. Bilo je zelo lepo in prijetno.

Kmalu pa so prišli hudi časi: začela se je vojna. Ljudje so zelo trpeli. Zelo velike težave smo imeli tudi otroci, ker se je pouk v šoli takoj vršil v nemškem jeziku. Pa kakor je vse minljivo na tem svetu, so minile tudi vojne grozote. Tudi v povojnem času je bilo marsikdaj hudo. Po dovršeni gimnaziji sem nekaj časa delala v pisarni in napravila izpit iz finančne stroke. Ob branju dobrih knjig, katerih smo imeli doma veliko – brala sem tudi še starejše številke Bogoljuba in Družino – se mi je zbudila želja, da bi se popolnoma darovala Bogu. Takrat pa zaradi težkih povojnih razmer še ni bilo mogoče vstopiti v samostan.

Pozneje se je tudi ta problem rešil in odšla sem v Lovran k Šolskim sestram de Notre Dame. To je bilo novembra leta 1953. V Lovranu smo bile tri kandidatke, ki smo se zelo dobro razumele med seboj; kot sestrice smo bile. Rekli so nam tri-peresna deteljica (od katere pa sem živa samo še jaz). Delale smo v domu za starejše.

V noviciat v Trnovem-Ilirska Bistrica sem vstopila leta 1958. Tu in tudi na drugih krajih sem doživela veliko veselja in sreče. Ko bi ljudje vedeli, kako lepo je biti redovnik, redovnica! Tako sem se tudi sama z vsem žarom svojega srca Bogu izročila z zaobljubami 17. oktobra 1959. Slovesnost je bila na gradu Struga, kamor so bile sestre po vojni izgnane iz velikega samostana v Šmihelu pri Novem mestu.

Na željo mojih predstojnic sem po študiju v Zagrebu diplomirala iz cerkvene glasbe. Istočasno sem obiskovala tudi predavanja za katehistinje, naredila izpite in se usposobila za poučevanje verouka. Tako sem mnogo let poleg dela v župnijski pisarni navduševala otroke za življenje po krščanski veri. Imela sem po raznih župnijah tudi pevske zbore. Orglanje v cerkvi pa mi je še sedaj v veselje. V  Mariboru pa sem končala tudi bolničarsko šolo.

Po prihodu iz Zagreba sem bila najprej na gradu Struga. Od tam sem hodila poučevat verouk v župnijo Brusnice, eno leto pa sem bila organistka in katehistinja tudi v župniji Trebnje. Od leta 1972 do 1974 sem bila v novoustanovljeni župniji Bistrica pri Tržiču, od leta 1974 naprej pa živim in delam v župniji Kranj. Naj bo vse v Božjo čast in zveličanje duš!

Čeprav rajši gledam na lepe dogodke svojega življenja – kot take sem posebej doživljala duhovne vaje in obljube, številna srečanja z otroki, ki sem jih učila, petje in še marsikaj drugega – bi rada omenila dva dogodka, ki sta se globoko vpisala v moje srce. Neljuba dogodka sta vezana na dan mojih redovnih zaobljub. Tedanja oblast je gotovo imela nekoga, ki je sporočal, kaj se je “nenavadnega” dogajalo na gradu, kjer so bile sestre. Tako je bilo gotovo sporočeno tudi o tej slovesnosti, ki ni mogla ostati skrita, saj je prišel gospod nadškof. Takoj naslednji dan pa smo imeli hišno preiskavo: policisti so vse premetali v pisarni provincialne predstojnice. Bile smo v takem strahu in skrbeh! Pa niso mogli nič najti in ničesar dokazati. To se je dogajalo ves dan. To je bilo hudo za nas.

Ko smo prihajale me, mlade sestre, ki smo delale obljube in še ena druga skupina, nas je nekdo videl in rekel: “A še ne bo kon’c teh črnih vragov?!” Tega se še sedaj dobro spominjam. Težki časi so bili, pa vendar kljub vsemu ostajajo kot spomin na Božjo dobroto in njegovo varstvo v mojem življenju.

Počivajte v miru, draga s. Akvina. Hvala vam za vse. Naj vam bo Gospot bogat plačnik!

R.I.P.