S. Slavka Cekuta, ND, nova misijonarka – Čudovit sončen dan, zbiranje otrok in mladih okrog cerkve, plakati, veseli obrazi, mlade družine, večje število notredamskih sester… tako je bilo v nedeljo, 4. julija 2004, ob sklepu oratorija na kapitlju v Novem mestu, ki ga je vodila s. Slavka Cekuta, ND; pomagala ji je s. Cirila in vrsta animatorjev. Skoraj 110 otrok iz kapiteljske župnije in nekaj od drugod je obiskovalo oratorij. Vsa ta pisana množica je dajala čar tudi bogoslužju, ki so ga oblikovali otroci in mladi, med katerimi se s. Slavka res dobro počuti in oni ob njej.

 Med sveto mašo ob pol 11-h je s. Slavka namreč prejela misijonski križ, ki jo bo spremljal na njeni poti in pri njenem delu v Albaniji, kamor odhaja v misijone. Izdelali so ji ga na oratoriju. S. Slavka, ki ima poleg drugih darov še posebej odprte oči in srce za revščino in stisko ljudi, bo 4. septembra letos odšla v mesto Elbasan, kjer na obrobju počasi nastaja misijonska vas in kjer že deluje Šolska sestra de Notre Dame iz Nemčije.

S. Slavka je doslej delovala v Novem mestu in okolici ter kot katehistinja učila otroke in mlade spoznavati Jezusa in ustvarjati prijateljski odnos z njim. Je zelo obdarovana oseba, ustvarjalna, zelo čuteča, še zlasti do bolnih, do preizkušanih, do oseb v duševnem trpljenju. Stiske zna reševati modro, preudarno, z veliko mero občutka za človeka in tudi z globokim pogledom v prihodnost osebe, kateri pomaga. Vedno je polna idej, na medodnosnem področju in v čisto praktičnem smislu. Kdaj pa kdaj si utrga čas za tišino, v kateri slika ikone. V molitveni skupini, ki jo je vodila, smo lahko spoznavali, da je njena karizma plod globokega in iskrenega odnosa z Bogom, pred katerim nikoli ne igra., ampak ga prosi, se pogaja, slavi, veseli kakor otrok. S. Slavka je bila gonila sila skupine Vera in luč, ki se posebej posveča osebam z motnjo v duševnem razvoju. Za animatorje te skupine je bila graditeljica pristnega, prijateljskega in duhovnega odnosa med njimi samimi, da so bili potem le-ti lahko taki do tako imenovanih drugačnih prijateljev. Mnogi so bili deležni njenega duhovnega spremljanja, za kar je bila vedno na razpolago. Bila je duša oratorijev na kapitlju, vzgojiteljica animatorjev za delo birmanskih skupin, voditeljica mladinskih skupin, Veselih počitnic za dekleta.

Tako so novo misijonarko v nedeljo predstavili predstavniki skupin, ki jih je vodila.

Manjka samo še ena skupina, njena redovna skupnost. Njena sosestra Cirila je povedala:

“Naša mati Terezija, ustanoviteljica Šolskih sester de Notre Dame, pravi takole: “Ljubezen je znamenje, s katerim bomo prepričale svet, da verujemo v Kristusa!” Za ljubezen ni potrebno, da je človek bogataš, da je visoko izobražen, niso potrebne velike nadarjenosti. Za ljubezen je dovolj ljubeče, odprto srce, ki daje življenje in upanje ljudem okrog sebe. Kot tvoja sosestra sem te smela odkrivati prav v tej veličini: ljubezni do ubogih, stiskanih, trpečih, zapostavljenih. In prav ta klic po ljubezni, ki prihaja iz src ljudi v stiski, te vabi, da zastaviš svoje moči na drugem mestu. Poklicane smo in poslane. Skupnost ni sama sebi namen. Pride trenutek, ko skupnost lahko doživlja novo rast prek ločitve, žrtve in darovanja. Za tvoj pogumni DA ti lahko kot sosestra rečem samo: hvala.”

Gospod prošt Jožef Lap je ta pričevanja o delovanju s. Slavke imenoval sredstva, da bi k nam in po nas prišlo Božje kraljestvo. Povabil je, naj bomo vsi misijonarji in podpiramo njen zgled z molitvijo. Kot tiste, ki podpirajo misijonsko nedeljo – kar je ta nedelja dejansko bila za kapiteljsko župnijo – pa je naštel godove in praznovanja godov prvakov apostolov Petra in Pavla, Tomaža, slovanskih apostolov Cirila in Metoda, potem pa dejal:

“In potem tudi vemo, da se je v tej cerkvi za misijone navdušil Ignacij Knoblehar ob pridigi velikega Dolenjca, misijonarja Friderika Baraga, ki je tudi pred nekaj dnevi – smo obhajali njegov rojstni dan. Vidite, ti dnevi so nabiti s tem misijonskim sporočilom in energijo. Zato mora ta duhovna energija Božjega duha mora iti v svet, brez strahu, brez predsodkov in brez izgovarjanja. Zato danes si naberimo te moči, moči prvakov apostolov Petra in Pavla, sv. Cirila in Metoda, sv. Tomaža, sv. Benedikta, ki bo danes teden godoval, ki je zavetnik Evrope in Cirila in Metoda, ki sta drugotna zavetnika Evrope. Naj s. Slavka vse te zglede, vsa ta sporočila vseh teh vzornikov in herojev nosi v svojem srcu na tej poti misijonstva.” (Homilija v celoti)

Ko je g. prošt blagoslovil misijonski križ, ga ji je izročil z besedami, naj “sprejme to znamenje Kristusove ljubezni in naše vere, naj oznanja Kristusa križanega in vstalega kot Božjo moč in Božjo modrost”.

Misijonsko svečo je s. Slavki izročila g. Polona Malovrh, zastopnica Misijonskega središča Slovenije. Prižgala jo je ob veliki misijonski sveči, ki je ves čas gorela na daritvenem oltarju in ki je na misijonsko pot pospremila že veliko slovenskih misijonarjev in misijonark. Med drugim je rekla:

“Izročamo vam torej luč, da boste tudi vi vedno prinašali luč in da boste Bogu popolnoma darovali svoje srce, saj mu pripada. Kakor sveča umira sama sebi, da lahko daje svoj plamen in svetlobo, tudi misijonarji pogosto umirajo sebi, da lahko živijo za druge. Ravno takrat, ko najbolj pozabimo nase in iščemo srečo bližnjih, pa šele resnično najdemo svojo srečo. S. Slavka, bodite torej luč in naj vas na vaši misijonski poti spremlja naša molitev in obilen Božji blagoslov.” Več …

S. Slavka je v svoji zahvali ob koncu bogoslužja povedala, da je v spomin in v znamenje povezanosti z vsemi, ki so prišli k bogoslužju, skupaj s s. Cirilo naredila majhne križe. “Misijonar sem jaz, pa misijonar si ti – je rekla – in če bova skupaj, bova naredila veliko lepih stvari. Ampak s čisto majhnimi koraki: z velikimi se ne pride daleč.” Več …

Pred blagoslovom je obljubo molitvene povezanosti z novo misijonarko potrdil prošt Jožef Lap z besedami: “Želel bi se zahvaliti Bogu za ta dan, za sestro Slavko, za njene starše in njeno družino. Zahvalil bi se redovni skupnosti naših Sester de Notre Dame, ki živijo med nami in z nami molijo in nosijo križe dneva. In da so se odzvale veliki prošnji, da pošljejo v Albanijo iz svoje redovne skupnosti mlado moč in pomoč. Mi jo bomo pogrešali; nam je žal, vendar imamo srce tudi za vesoljni svet in vesoljno Cerkev.

Vemo, kaj se dogaja v Albaniji. Albanija nam je bila vedno skrivnostna dežela: bila v času ateizma, ko so duhovniki morali iti v smrt, če je javno krstil kakšnega novega kristjana. Danes nam je spet skrivnost, saj je tu tisto tržišče, kjer se človeško dostojanstvo najbolj kruto ponižuje. In s. Slavka gre v to žarišče, v to rano človeka in človeškega dostojanstva. Zato se vas bomo, – s. Slavka, obljubljamo – na tem kraju spominjali prav vsak dan. Ta obljuba nas bo obvezovala s klicanjem Božjega blagoslova na vas.”

Po blagoslovu je vsa cerkev zapela še zahvalno pesem, zunaj pred cerkvijo pa je sledila pogostitev z dobrotami dobrih gospodinj in srečanje z novo misijonarko, s. Slavko Cekuta, ki je doma iz Šmarja v župniji Šentjernej na Dolenjskem. Rodila se je 28. junija 1965. V skupnost Šolskih sester de Notre Dame je vstopila 1. avgusta 1983. Prve obljube je naredila 15. avgusta 1987 v Muenchnu, kjer je bila v noviciatu, večne pa 5. septembra 1993 v svoji rojstni župniji. S. Slavka je po poklicu medicinska sestra in katehistinja, končala pa je tudi več različnih drugih tečajev, ki ji bodo gotovo v pomoč pri novem poslanstvu, za katero ji želimo veliko Božjega blagoslova.

P.S.: Zakaj “zvezda za Jezusa”? S. Slavka je v zelo, zelo kratkem pogovoru za Glasilo oratorija, ene izmed delavnic na njem, otroku povedala, da je sestra že 17 let. Za ta poklic pa se je odločila za to, ker je hotela biti zvezda za Jezusa. “Tudi jaz sem lahko zvezda” je bilo namreč geslo letošnjega oratorija.

[Predvajaj]