Druga svetovna vojna se je končala. Na novem listu zgodovine je bilo zapisano, naj se šola v Šmihelu zapre in sestre odidejo. Selitev na Strugo je potekala v decembru 1948 in se zaključila na sveti večer. S. Alakok je zapisala:

“Ob svečah in petrolejkah smo iskale svoje postelje, predmete, knjige. Kuhinja je bila hkrati tudi jedilnica, gneča popolna. Po skupni molitvi brevirja in skromni večerji smo blagoslovile prostore in pričakale polnočnico. Zunaj je bilo vse zasneženo, notri slaba razsvetljava – res betlehemsko razpoloženje. Mlajše sestre so zapele ‘Sveta noč’. Kaj takega opolnoči še ni doživel sivi grad. Solze ginjenosti in tudi hvaležnosti so zalivale oči, polnile srce. Vztrajale bomo, naj pride kar hoče – z Bogom, ki je bil med nami v tabernaklju.”

Krka v zimski idili je mirno tekla pod gradom, znotraj njega pa ne vode, ne kurjave, ne elektrike, ne toplega zapečka. V sedem sob se je naselilo 50 sester, med njimi bolne in umirajoče. Ostale so skupaj.

S skupnimi močmi so poprijele za delo. Nekatere so se zaposlile kot delavke na državni ekonomiji, druge so se posvečale hišnim opravilom kot kuharice, perice, šivilje… Nekatere so sprejele oskrbo bližnjih cerkva – delo v zakristijah, pri peki hostij in še pri mnogih drugih opravilih… In v službo božjemu ljudstvu: verouk, priprava posameznikov inskupin na zakramente, vodenje cerkvenih pevskih zborov… Nekoliko kasneje so sestre začele pripravljati duhovna srečanja in duhovne vaje za mlade. Dela ni zmanjkalo. Na Strugi pa se je marsikaj spremenilo. Sestre so odšle v zadnjih mesecih leta 1985 v Novo mesto, kjer so si v zavetju kapiteljske cerkve zgradile primernejši dom.