»Bogu hvala za 65 let prehojene poti redovnega življenja, v katerih sem vedno znova doživljala, kako sta mi Bog in Marija stala ob strani v lepih in težkih trenutkih. Če bi imela še enkrat možnost odločanja za poklic, bi se zopet z veseljem podala na to pot!«

Prihajam iz župnije Pregara v Slovenski Istri, kjer sem bila rojena 10. marca 1930, v verni družini z osmimi otroki. Ob branju duhovnih knjig sem se navdušila za kontemplativno redovno življenje, a Bog je začrtal mojo življenjsko pot pri Šolskih sestrah de Notre Dame, kamor sem vstopila 16. novembra 1951 in sicer v Ilirski Bistrici. Začetek noviciata 8. januarja 1956 in prve zaobljube 17. januarja 1957 sta dva nepozabna dogodka, ker je oba vodil škof Anton Vovk. Večne zaobljube sem naredila na Strugi 2. decembra 1962.   

Poslana sem bila v Koper, kjer sem imela delo v stolnici. Po krajšem bivanju v Ilirski Bistrici so me predstojniki poslali v našo mednarodno skupnost v Rim. Čeprav sem šla težko, sem tam izkusila blagoslov pokorščine. Posebno nepozabno doživetje je bilo 12. 2. 1980, ko sem bila pri sv. maši v papeževi zasebni kapeli. Večkrat sem šla v baziliko sv. Petra in vsakokrat se mi je zdelo, da sem v središču krščanstva. V Rimu so me bogatila tudi slovenska srečanja.

Po desetih letih bivanja v Rimu sem se vrnila v Ilirsko Bistrico, zibel mojega redovnega življenja. Sledila je pot v Ljubljano, kjer sem sedaj že več kot 30 let. Vesela sem, da lahko še kaj naredim za skupnost, predvsem pa da z molitvijo kličem Božji blagoslov na tolike potrebe ljudi in sveta. Lepo mi je, ko sem pri sveti maši v hišni kapeli, kar imenujem “duhovni luksus”. Rada grem tudi v župnijsko cerkev v Kosezah, kjer se srečujem z ljudmi naše župnije, za katere še posebej molim. Vse to me še bolj potrjuje v ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

s.  Lucija Stepančič