“Pred vsem Bogu čast in hvala. Od njega prihaja vse, kar smo in kar moremo narediti. Nobenega dneva ne bi smelo biti, v katerem se mu ne bi zahvalile iz globin svojega srca” (MT).

Tako je zapisala blažena mati Terezija. Tako smo čutile sestre, ki smo bile od 24. do 26. oktobra zbrane v Rimu na osrednjem praznovanju 175-letnice ustanovitve naše kongregacije.

Dnevi so bili zares praznični, polni veselja in iskrene hvaležnosti za vse, kar je v teh letih Bog storil v kongregaciji, to je v sestrah in predvsem po njih – povsod tam, kamor smo bile poklicane. S praznovanja pa ostaja spomin na globoka doživetja vseh treh dni: slovesne maše in akademije v materini hiši v Münchnu na Angerju; romanje v Neunburg vorm Wald, kjer je bil naš zares skromen začetek – v veliki zunanji revščini, a zato toliko večjem notranje bogastvu mlade Karoline in njenih somišljenic -; praznovanje z župnijo v München-Au, kjer je bila mati Terezija v času, ko je gradila materino hišo reda.

Ustavimo se najprej v materini hiši in ob tem, kar se je v njej dogajalo. Vsa hiša je bila praznično okrašena: vsepovsod so bili čudoviti šopki cvetja, zlasti v kapeli in v obednicah, kjer je bilo slovesno kosilo za sestre bavarske province in 200 povabljenih gostov ( skupaj nas je prišlo 500 tisti dan v hišo ). Prišle so sestre iz Romunije, Berlina in Westfalije, navzoče smo bile vse evropske provincialne predstojnice. Med častnimi gosti so bili opat Johannes, nadžupan mesta München, zastopnik ministra za kulturo, zastopnica judovske skupnosti, predstavniki učiteljskega zbora in še drugi.

Med sveto mašo je prepeval dekliški pevski zbor (učenke naše gimnazije) pod vodstvom sestre Annemarie Bernhard. Pele so mašo “Advocata nostra”, ki jo je v času matere Terezije za 3-glasni ženski zbor, orgle, harfo, celo in bas napisal organist in učitelj glasbe Johann Kaspar Aiblinger (1779-1867). Vodilna misel praznovanja pa je bila: “Bogato blagoslovljene za pogumno tveganje”.

Somaševanje štirih duhovnikov je vodil opat dr. Johannes Eckert iz opatije sv. Bonifacija v Münchnu. V pridigi je razlagal pomen Jezusovih besed: “Vi ste sol zemlje,” to je, kaj pomeni, da smo dragoceni v Božjih očeh. Rekel je, da je bila mati Terezija s svojim pogumom in odločnostjo sol za svoj čas; to je bilo v konkretnih nalogah vzgoje in pouka. Sestre je spodbudil, naj vedno znova začenjamo in ustvarjajo vedno nekaj novega ter tako pomagajo ljudem sedanjega časa.

Prošnje vernikov so brali: sestra, kandidatka in predstavniki šol. Sicer pa je bilo celotno bogoslužje prežeto z molitvenim ozračjem in čisto v duhu matere Terezije razodevalo duhovni temelj njenega življenja in dela. Eno od beril je bilo v angleškem jeziku – kot znamenje naše mednarodnosti.

Učenke naše poklicne gospodinjske šole v München-Au so po maši pripravile tako imenovani “stoječi sprejem” in vsem ponudile vse možne vrste kruha, vino, sok ali vodo. To je bila tudi priložnost za medsebojno srečanje in pogovor.

V programu, ki je sledil v športni dvorani ( za nas, Šolske sestre de Notre Dame je to kot primerna ‘banketna dvorana’, saj je mati Terezija uvedla telovadbo za dekleta v svoje šole – je rekla s. Salome) , so sodelovali mnogi. Najprej je orkester gimnazije Terezija Gerhardinger – pod vodstvom gospe Bärbl Mörtl – zaigral Suito št. 2, Farandole, skladatelja Georga Bizet-a. Potem je vse navzoče in posebej vse goste pozdravila s. M. Salome Strasser, bavarska provincialna predstojnica. Med drugimi je posebej pozdravila s. Mary Maher, našo generalno predstojnico, navzoče svetovalke ( s. Carol Jean Dust, s. Maureen McGoey, s. Dominica Michalke ) in provincialne predstojnice evropskega področja. Izrazila je veselje, ker so bili navzoči številni predstavniki civilne družbe, oblasti in zastopnica judovske skupnosti; posebej v čast si je štela, da je bil navzoč vojvoda Franz von Bayern, katerega rod je neposredno povezan s kraljem Ludvikom I., ki je s svojo podporo omogočil ustanovitev in razširjanje naše skupnosti; seveda pa je pozdravila 300 sester bavarske province, ki so prišle na praznovanje. Ob koncu je spomnila na znane besede kralja Ludvika: “Ta žena ve, kaj hoče in kar hoče, je nekaj velikega.” Dodala je, da te besede ostajajo izziv, da bi svoje poslanstvo tako živele, da bi lahko drugi o nas rekli: “Te žene vedo, kaj hočejo; imajo vizijo, Kristus je po njih navzoč, danes živijo karizmo svoje ustanoviteljice – ter pogumno in odločno nadaljujejo svoje poslanstvo.”

Točka, ki je bila v nekem smislu najbolj “naša”, je bil prihod ‘matere Terezije'( deklica, oblečeno v našo prvotno redovno obleko ) skupaj z otroki 4. a razreda. Pod vodstvom s. Charlotte Oerthel so prikazali delo sester. Na oder je prišla tudi skupina otrok, ki so kratko povedali, kaj jim je všeč v šoli, oziroma v otroškem vrtcu. Med njihovim prikazom je prišla večkrat do besede tudi ‘mati Terezija’ sama. Otrokom je ob koncu celo zapela pesem, nato pa pozdravila sedanjo generalno predstojnico s. Mary.

Ko je potem vse nagovorila tudi s. Mary Maher, je svoj nagovor začela v nemščini. To je bilo ne samo presenečenje za mnoge, ampak tudi veliko veselje. Preden je nadaljevala v angleščini, je še rekla v šali, da bodo “veseli, ker bo tako storila”. Njene misli je potem prevajala s. Margrit.

Sestra Mary je vse zbrane pozdravila v imenu 3.500 Šolskih sester de Notre Dame. Z veseljem je povedala, da je prepoznavni znak notredamskih sester njihovo dobro vzgojno-izobraževalno delo. To pomaga mladim ljudem, da sprejemajo nase odgovornosti in si prizadevajo za edinost. Vemo, da je bilo prav to velika želja matere Terezije. V današnjem razklanem in razdvojenem svetu je to prizadevanje še bolj potrebno kot poprej.

Med raznimi govorniki so bili še drugi nastopi: tako harfistka Theresa Altmann, orkester, bile so razne telovadne točke in ples, ki so vsak po svoje navdušili in povečali praznično vzdušje.

Zanimiv je bil tudi slavnostni nagovor, ki ga je v imenu odsotnega ministra za kulturo in šolstvo imel državni tajnik Bernd Sibler. Nagovoril ga je naslov našega pravila ” Poslane ste “, in je ob njem razvil svojo misel. Med drugim je mater Terezijo označil za veliko vzgojiteljico. Pri svojem vzgojnem delu je bila tako dobro sprejeta, ker je bila močna žena, ki je odgovorila na izzive svojega časa; ker je kot verna žena svoji poti sledila z globokim prepričanjem, vztrajnostjo in pogumom; ker je kot pedagoginja, usposobljena za to delo, imela sposobnost vživljanja v mlade in čut zanje; ker je kot voditeljica sprejemala to odgovornost; končno pa tudi kot vzoren človek, ki je druge postavljala v središče svojega ravnanja.

Predsednica judovske skupnosti -svojo sinagogo imajo prav nasproti našega samostana v Münchnu -, gospa Charlotte Knobloch, je med drugim rekla, da je redovna skupnost Šolskih sester de Notre Dame družina neke posebne vrste, ki jo označuje veselje. Označuje jih zanesljivost, stanovitnost, strah Božji in veselje do življenja. Sestram je dala priznanje za njihovo čutenje za potrebe ljudi; tudi za tiste, ki potrebujejo podporo in spremljanje. Zdaj tukaj obe skupnosti, krščanska in judovska, živita svojo vero: “tu je zraslo nekaj dobrega, polno miru”, je še zatrdila.

Slavnost v dvorani se je končala pod taktirko s. Annemarie Bernhard, ko sta njen zbor in šolski orkester zapela in zaigrala ” Stimmt an die Saiten ” iz Haydnovega dela “Stvarjenje”.

Ustanovitveni dan je sklenilo skupno češčenje Najsvetejšeaa – v tišino, ki jo je prekinila le molitev Psalma upanja (priložen je duhovni obnovi). Za to priložnost ga je napisala s. Canisia iz Bavarske province. Po češčenju pa smo vse v procesiji odšle h grobu matere Terezije, kjer je s. Mary molila blagoslov matere Terezije.

Lahko rečem, da je bilo res veliko časa za molitev in priporočanje vseh in vsega, kar se dogaja v naši provinci. Vse, prav vse, sem v molitvi po imenu večkrat priporočila Bogu – na priprošnjo naše ustanoviteljice.

Drugi dan smo poromale v Neunburg vorm Wald. Ob prihodu so nas pozdravile sestre, ki živijo in delajo v tej skupnosti. Najprej nas je pozdravila predstojnica skupnosti, otroci iz otroškega vrtca so nam zapeli nekaj pesmi, s. Adelgarda pa je imela krajše razmišljanje ( pripravila sem ga kot predlog duhovne obnove za ta mesec ) o tem, kaj vse je morala mati Terezija izpustiti iz rok in kakšne žrtve je Bog hotel od nje, preden je bilo porojeno “Božje delo”, naša redovna ustanova.

Po krajšem času za premislek o povedanem, je bila v hišni kapeli sveta maša, ki jo je daroval domači župnik in dekan Schmidt. Pri maši je imel dragočen kelih, ki ga je za kapelo daroval oče Sebastijan Job. Samostan hrani še dve veliki dragocenosti: sobo matere Terezije in križ iz njenega časa. V Neunburgu smo obiskale še rojstno hišo bratov Job in pokopališče, kjer čaka na vstajenje veliko naših sester in mama matere Terezije.

Seveda so nam sestre pripravile tudi dobro kosilo. Prijetno jesensko sonce je vabilo, da bi ostale zunaj, a smo se zbrale v kapeli h kratki tihi adoraciji in skupnim Večernicam. Ob koncu se je s. Mary zahvalila sestram za tako lep dan, ki smo ga smele preživeti pri njih in z njimi.

Tudi nedelja ostaja v lepem spominu, saj je bila dvakrat praznična – kot nedelja in kot obhajanje našega jubileja v župniji München-Au. Sem je prišla mati Terezija iz Neunburga vorm Wald – po štirih dneh vožnje z razpadajočo kočijo. Z njo so bile tri sestre in ena kandidatka. Ob prihodu so potem, ko je lakota premagala krepost, prosile za navadno juho. Žena, ki jim jo je pripravila, jo je prednje postavila v loncu in jim dala eno samo žlico. Tudi juha je bila slaba, ker žena naj ne bi znala kuhati “za gospodo”.

Pri slovesni maši, ki jo je spremljala skupina sester s petjem in igranjem, se je zbralo tudi lepo število domačinov. Posebnost tega bogoslužja je bila molitev vernikov, med katero sta dve sestri prinašali pred oltar šopke lepo aranžiranega cvetja. Tudi tu je bilo čutiti, kako so sestre dobro sprejete v župniji zaradi svojega apostolata in zato, ker so redovnice. Na omenjeni dogodek ob prihodu je v pridigi spomnil tudi gospod župnik in rekel, kako je mati Terezija znala vse deliti – tudi lonec juhe z eno samo žlico!

Po maši smo bili vsi povabljeni v župnijsko dvorano, kjer so nam spet postregli z različnim kruhom in pijačo, kosilo pa smo imele pri sestrah. Deležne smo bile njihovih dobrot in posebnosti – kot smo čutile v vsaki skupnosti, v kateri smo bile: povsod je bilo nekaj svojskega, nekaj, kar drugje ni bilo videti ali čutiti.

Omeniti moram še eno zanimivost: na to nedeljo imajo v župniji, kjer smo bile, neke vrste “mini Oktoberfest”, zato je bilo na velikem prostoru okrog cerkve polno stojnic in možnosti za različne igre. Bil je tudi neke vrste vrtiljak in seveda so šle nanj nekatere naše sestre – župnik je tako hotel. Ob tem je bilo veliko smeha in radovednih oči, ki so gledale te zanimive žene visoko nad množico.

Preden smo zapustile skupnost, smo se zbrale v kapeli, kjer nam je sestra povedala o zgodovini tega svetega kraja, ki posebej vabi k molitvi. Kar težko smo se ločile in se vrnile nazaj v materino hišo. Tu smo dan sklenile s slovesnimi skupnimi Večernicami in seveda postankom ob grobu matere Terezije. Tu smo ji še zadnjič vse skupaj zaupale svoje zahvale in prošnje, predvsem pa jo rotile, naj nas v večnosti ne pozabi – saj bi z novimi poklici rade še naprej nadaljevale njeno karizmo in ljudem pomagale do srečanja z Bogom.

Večer so nam popestrile sestre, ki igrajo kakšen inštrument in pevke – pripravile so nam pravi “bavarski večer” – tudi petje je bilo v njihovem narečju. To je bila še ena možnost za medsebojna srečanja. Nekatere sestre so namreč odšle še tisti večer, nekatere pa naslednji dan zjutraj.

Res, Bogu hvala za vsa ta doživetja, ki so me povsod, kjer sem hodila, povezovala z vami vsemi – v misli in molitvi.

s. Darija Krhin

[Predvajaj]

1 2 ►