Ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran se je 8. marca zvečer ustavil v naši skupnosti v Novem mestu na Cankarjevi 23. Obisk, ki je bil napovedan že dlje časa, je bil isti dan, kot so bile volitve pri sestrah karmeličankah v Mirni peči. Nadškofovega obiska smo bile zelo vesele, saj je bil to njegov prvi obisk v kateri od naših skupnosti. Sestram s Cankarjeve so se pridružile še sestre s Kapitlja, s Kapiteljske in iz Šentjerneja. Prišla pa je tudi provincialna predstojnica s. M. Štefka Bizjak.

Gospod nadškof je v sestrski kapeli, ki jo je napolnila tudi skupina vernikov, ki sicer prihajajo v to kapeli k bogoslužju, daroval sveto mašo. Z njim sta somaševala novomeški prost msgr. Jožef Lap in hišni duhovnik gospod Stanislav Škufca. Navzoč je bil tudi nadškofov tajnik gospod Marko Čižman.

V začetku bogoslužja je nadškofa pozdravila provincialna predstojnica:

Spoštovani gospod nadškof, lepo pozdravljeni in dobrodošli prvič tu v naši skupnosti v Novem mestu. Vesele smo, da boste z nami in z verniki, ki se zbirajo pri nas, darovali najsvetejšo daritev.

S pozornostjo spremljamo vse vaše odgovorno delo in se veselimo vaših priznanj in uspehov. Služba, ki vam je zaupana, je zahtevna, zato vam še nadalje obljubljamo našo molitveno podporo s prošnjo, naj Gospod obilno blagoslavlja vse vaše napore, da bi vedno in povsod mogli biti glasnik in pričevalec upanja ter veselega oznanila. Vesele smo, da se boste po sveti maši še malo zadržali z nami.

Gospod nadškof se je zahvalil za pozdrave besede in rekel:

“Tudi jaz vas vse lepo pozdravljam. To sveto mašo bom posebej daroval za vaš red, za to vašo skupnost, zato da bi mogle s svojim življenjem pričevati za veselo oznanilo odrešenja in da bi imele tudi duhovne poklice v vaših skupnostih, kar je najpomembneje za prihodnost. Seveda se bomo vsi skupaj združili v tej prošnji in Gospoda prosili, da bi iz našega krsta, iz tistega izvira žive vode, iz Jezusa Kristusa, mogli vedno bolj doumeti skrivnost našega življenja in ga po evharistični skrivnosti tudi darovati za druge.”

Nadškof msgr. Uran je sestre in vse zbrane med sv. mašo tudi nagovoril:

Spoštovani sobratje duhovniki, drage sestre, dragi bratje in sestre v Kristusu. Postni čas, ki ga vsak na svoj način doživljamo, ima več poudarkov že iz prvih krščanskih časov. To je čas poglabljanja vere za vernike. To je čas, ko so javni grešniki delali pokoro. In predvsem čas, ko so se katehumeni pripravljali na prejem zakramenta svetega krsta, prerojenja v Kristusu. Zato so v tem času berila tako močno povezana prav s tem zakramentom in z znamenji, ki jih pri krstu uporabljamo, posebno voda.

Vidimo, da je že prerok Ezekijel v Stari zavezi nakazal, kaj naj bi krst res bil. Ne samo, da se umijemo do gležnjev ali do kolen, ampak, da se vsi potopimo v to vodo odrešenja. Kajti voda, ki teče izpod tempeljskega praga, je voda življenja. Ko je ta prerok opazoval delovanje vode, je videl, da je bilo na obeh straneh, kjer je tekla ta reka, polno življenja, sadovi za jed in za zdravila. In predvsem voda, ko je tekla v Mrtvo morje, je ozdravila to Mrtvo morje in pojavilo se je življenje.

To je tista podoba, kaj naj krst v človeku naredi. Če smo bili po človeško, z našimi človeškimi očmi mrtvi za dobra dela, nismo bili rodovitni, smo si morda prizadevali, vendar vedno znova smo odpovedali: najprej v spoznanju, ker nismo jasno videli, kaj je pravzaprav Božja volja. In po drugi strani: tudi če smo jo spoznali, smo videli, da velikokrat ne moremo tistega uresničiti, kar vemo, da bi morali. V vseh teh odlomkih, ki smo jih že poslušali v teh dneh, tudi o sleporojenem, v nedeljo, vidimo, kako je postopoma dozorela ta pripravljenost za srečanje s Kristusom.

Ta hromi, na pol hromi človek, ker se je še malo lahko gibal, vendar zelo nemočen je bil, je pričakoval čudežnega delovanja te vode v Betesdi. In zgodilo se je, Bog ve kolikokrat že, da je poskušal, ko je voda zaplivkala, ko je dobila tisto zdravilno moč, da bi se približal in bil deležen te milosti plivkanja vode. Jezus ga je videl. To je zelo pomemben poudarek v tem evangeljskem odlomku: Jezus je videl to njegovo stanje. Jezus vidi človeka; Jezus vidi njegovo nepokretnost, njegovo prizadevanje, da bi ozdravel, rad bi ozdravel. In ta njegov pogled! Ni pomembno samo neko opazovanje, ampak božji pogled, ki seže vse v notranjost človeka. On naredi, lahko rečemo, bližnjico do človekovega srca. In on da tisto, kar vse njegovo prizadevanje, in tudi zdravila in človek niso mogli doseči: dal mu je, da je hodil.

Vidimo kako – kot običajno – opazovalci vidijo zunanje dejanje in takoj ugotovijo: ker je to naredil v soboto, že ne bo dobro, ker je kršil zunanji predpis; ne vidijo pa bistva stvari. Ta človek pa, ki je bil deležen te milost, se ni obotavljal, da je sprejel tudi njegovo oznanilo odrešenja. Kajti še bolj pomembno kot ozdravitev od telesne bolezni je ozdravitev od notranjih, duševnih ran. Jezus prihaja predvsem, da bi človeka notranje ozdravil, da bi mu dal čuteče srce, da bi se ta naša notranja vid v resnici odprla za božje delovanje in bi preko nas Bog lahko vstopil v ta svet. To je krščansko poslanstvo: ne toliko besede, ne toliko zunanje oznanjevanje, ampak predvsem nošenje božje milosti v sebi. In pravi Janez Vianney, veliki dušni pastir: “Duša, ki je polna milosti, je kakor večna pomlad.” Če Boga nosimo v sebi, potem preprosto prinašamo v ta svet luč, prinašamo dobro, lepo, prinašamo upanje in življenje.

In zato je tako pomembno, da tako mi, škofje, duhovniki, redovniki in redovnice in vsak kristjan poživljamo to milost svetega krsta. Vera ni nikoli enkrat za vselej dosežena. Nikoli si ne moremo pripeti krstne diplome na prsi in reči: zdaj sem pa jaz že popoln; ne rabim nobenega spreobrnjenja več. Ne. Vse življenje bo trajala ta hoja iskanja žive vode. In Bog daj, da bi res vedno bolj, kljub človeški slabosti in starosti, mogli biti obliti s to krstno vodo, ki daje življenje in ga prinaša tudi drugim. V našem času je tako zelo potrebno, da molimo, da svoje krščansko življenje res darujemo za rešitev tega sveta.

Verjetno tudi vi, starši, razmišljate o svojih otrokih, o vnukih, o njihovih odločitvah, morda ste žalostni, obupani, ker otroci ne gredo po tisti poti, ki ste jo želeli in izročili. Vendar še ni nič zamujenega. Od tega trenutka naprej res lahko vsakdo popolnoma izroči svoje življenje. In vemo: če smo s Kristusom združeni, če umiramo z njim, če z njim trpimo, potem bomo z njim tudi živeli in bomo to življenje mogli posredovati, duhovno življenje, tudi tistim, ki ga nimajo, ki so morda mrtvoudni, ki iščejo rešitev za ozdravitev Bog ve v kakšni Betesdi. Jezus je tisti, ki lahko preko nas, preko našega trpljenja in umiranja daje življenje. Amen. (po magnetofonskem zapisu: sDK)

Po sveti maši se je srečanje nadaljevalo v sestrski obednici. Lepo je bilo imeti med seboj našega nadpastirja, ki s svojim veseljem in zaupanjem v Očeta, s svojo besedo, ki jo ima za vsakogar, vabi tudi druge k temu zaupanju. Gospodu nadškofu smo za njegov postanek v naši skupnosti v Novem mestu iskreno hvaležne. Naj ga Bog ohrani!