V sredo, 3. maja 2005, je našo provincialno skupnost obiskal gospod nadškof Alojz Uran. Obisk je bil namenjen srečanju ne le s skupnostjo, ampak z generalnima svetovalkama, ki sta od 26. aprila do 11. maja 2005 na uradnem obisku ali vizitaciji v naši provinci.

Gospoda nadškofa je najprej pozdravila provincialna predstojnica s. M. Štefka Bizjak:

Spoštovani gospod nadškof, prisrčno pozdravljeni in dobrodošli med nami ob obisku naših generalnih svetovalk s. Ireneje in s. Catherine. Ena od nalog naših vizitatork je tudi, da vodijo dialog in sodelujejo z vodstvom Cerkve. Kaj je lepšega kot to, da bomo skupaj darovali Gospodovo daritev in se potem še malo zadržali v pogovoru. Iskrena hvala, da ste si vzeli čas in boste med nami to dopoldne.

Gospod nadškof se je zahvalil za pozdravne besede. Rekel je:

Prav lepo se zahvalim za pozdravne besede in tudi jaz sem vesel, da bom z vami, predstavnicami vaše skupnosti tukaj v Sloveniji in z zastopnicama skupnosti po vsem svetu, obhajal to sveto evharistijo, v začetku maja, ko je Notre Dame, Naša Gospa, postavljena v središče dogajanja, in ko slavimo dva apostola, Filipa in Jakoba.

Nato je v angleščini namenil pozdrav generalnima svetovalkama:

I would like to say welcome to our Sisters Catherine and Irenea from different countries but responsible for the Notre Dame Sisters all over the world. I am happy that your order is here. They work very good in different duties in the Church and that we have very good relationship with the institution and charisma in the Church. And I would like to pray for all the Sisters here in Slovenia and also for other communities all over the world.

Gospod nadškof je vse zbrane med mašo tudi nagovoril. Njegov nagovor je tukaj povzet po zapiskih.

Drage sestre, Dear Sisters! Srečanje ima v našem življenju velik pomen. Slovenska beseda SREČANJE nosi v sebi korenino SREČA. Posebno kadar se kristjani srečamo, kadar se srečamo člani različnih krščanskih skupnosti, ali ve kot redovnice, to pomeni sreča; pomeni potrditev v poslanstvu vsakega posameznika, obenem pa tudi povezava s celotno skupnostjo.

In v letošnjem letu to srečanje obiska dveh vrhovnih svetovalk poteka v posebnem vzdušju: poslovili smo se od velikega dobrega pastirja Janeza Pavla, Karla Wojtyla, poljskega sina, ki je do kraja ostal zvest svojim koreninam, svojemu narodu, vendar prav zaradi te zvestobe je bil vedno odprt za vse ljudi in širok za vsa ljudstva sveta. Šele ko smo se poslavljali od njega, ko se je zaključila njegova življenjska pot, njegov izreden pontifikat, lahko rečemo: hvala Bogu, da smo imeli takšnega vrhovnega pastirja, ki je doživljal veliko nasprotovanj – že kot dijak, pa tudi potem kot škof, kardinal v Krakovu in kot vrhovni pastir Cerkve. Vendar nazadnje se je pokazalo, da so ga spoštovali tudi tisti, ki niso sprejemali vseh njegovih besed.

Posebej sem to občutil, ko so prihajali tam pred cerkev sv. Petra zadnji trije ameriški predsedniki in drugi predstavniki sveta. Ob tem sem se spomnil na tiste trenutke, ko sem bil tudi v Rimu, v času iraške vojne, kako je papež z vso močjo, kolikor je mogel, v tistem Angelusu poudaril to, da on ve, kaj je vojna. Vi lahko začnete vojno, a nikoli ne veste, kdaj se bo končala.

Gotovo ste spremljale tudi tisto evangeljsko knjigo, ki je bila položena na krsto. Bilo je res Božje sporočilo ob tej največji avdienci, ki jo je kdaj pripravil kakšen papež. Veter je prelistal knjigo naprej in nazaj, naprej in nazaj, velikokrat: kakor da je hotel Bog povedati po tem naravnem dogodku, da se sedaj še enkrat prelistava knjiga življenja tega svetega očeta. Potem pa se je knjiga zaprla in se pomaknila na levo stran krste, na papeževo srce in tam ostala. To je bilo posebno znamenje in sporočilo, da ima krščansko tudi danes nekaj povedati svetu; da iz tega krščanskega vinograda, te Gospodove Cerkve, rastejo tudi danes nove skupnosti, novi posamezniki, ki odkrivajo veličino Jezusa Kristusa in ga želijo posredovati naprej. Prav število blaženih in svetih, ki jih je papež razglasil v svojih 26 letih, hoče razodeti: glejte, koliko čudovitih cvetov, koliko sadov je rodila ta krščanska zemlja, prepojena s toliko krvjo prav v prejšnjem stoletju.

Prav letos se spominjamo 20-letnice razglasitve za blaženo sestre Terezije Jezusove – kolikor sem mogel razbrati iz raznih podatkov. Zato je prav, da se zavedamo, da ti izredno veliki svetniki, kot so Maksimilijan Kolbe, kot je mati Terezija, kot je pater Pij, kot je Janez XXIII., kot je ustanoviteljica reda in drugi sveti, razodevajo naš poklic danes. Danes moramo težiti k svetosti. Samo svetost, Božje življenje, ki je v nas, more razodevati tudi danes svetu, kje je pot rešitve; da je Jezus pot, resnica in življenje.

V zadnjih dneh kar večkrat beremo o apostolu Filipu in njegovem oznanjevanju. Apostol Filip je imel veliko težav, da je spoznal Jezusa kot Božjega Sina. Veliko težav; tudi v današnjem odlomku vidimo, kako je spraševal: Jezus, pokaži nam že vendar Očeta. In Jezus: toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Seveda pa smo včeraj slišali v berilu, kako je ta isti Filip, ki je sicer bežal iz Jeruzalema, malo se je bal tudi po Binkoštih, bežal v Samarijo in tam oznanjal – ni pa mogel biti tiho. Neprestano je ta apostolski žar živel v apostolih in tudi Filip je potem v Samariji – kjer je Samarijanka že pripravila teren – nagovoril te ljudi, da so se spreobrnili, da so se dogajali čudeži, da so bili krščeni in jeruzalemska Cerkev se je razveselila in med nje poslala dva vrhova Cerkve na vizitacijo, Petra in Janeza. Prišla sta in položila roke na tiste, ki so bili krščeni, potem pa so prejeli Svetega Duha.

Ta dva apostola sta zanimiva zato, ker imata zelo malo skupnega v Svetem Pismu, kolikor evangeliji poročajo, vendar god vseskozi obhajata skupaj. Tudi prav stabilna v koledarju nista: prvega maja sta ponavadi praznovala v začetku, potem je bil postavljen praznik sv. Jožefa delavca, sta se morala umakniti delavcu in sta nekaj časa praznovala 10. maja, no, sedaj sta pa pristala na 3. maju. Kljub temu pa vidimo, da imata zelo močno sporočilo; tiste majhne stvari, ki so o njima zapisane, so dovolj. Za Jakoba predvsem to moremo reči, da je bil prvi jeruzalemski škof, da je doživel hudo preganjanje, nasprotovanje in da je pretrpel tudi mučeniško smrt. In zato se jim tako priporočamo.

Posebno misel je namenil tudi duhovnim poklicem in izrazil veselje, ker je prav v zadnjih dneh sprejel po enega fanta v malo semenišče in v bogoslovje. Rekel je:

Imamo upanje, samo ena stvar nam manjka: premalo smo sveti! Če bi bili res sveti in polni tega življenja, kar smo videli v papežu Janezu Pavlu II. in vidimo tudi v novem papežu Benediktu – Blagoslovljenem, potem bi se mnogi lahko odzvali, ker bi videli v našem življenju srečo, veselje, zadovoljstvo in radost. In to je vse, kar lahko damo. (po zapiskih pripravila s.D.K.)

Po maši je ob pogovoru o Cerkvi na Slovenskem srečanje vse prehitro minilo. Gospodu nadškofu smo res iskreno hvaležne za veliko pozornost, ki nam jo je izkazal s svojim obiskom in s tem, ko je v naši kapeli daroval evharistično daritev. Lepo je bilo imeti med nami nadpastirja, tako iskreno veselega in odprtega za druge.

[Predvajaj]