Mrazek prišel je na obisk,
nas že zebe kakor vrisk.
Nihče ni ga k nam povabil,
gostoljubje sam je izrabil.

Družbo mrzlo s sabo ima,
led se kar po tleh trklja,
če kdo na njega hitro stopi,
pristane na bolniški klopi.

Spremljajo svečke ga iz leda,
se ‘svetjo’, če jih sonček gleda.
Mrazek budno nanje pazi,
da veseli so njih obrazi.

Ko pa svečke se v jok spustijo,
otroci mrazku se smejijo.
Moral bo se posloviti,
sončku prostor narediti.