Password Reset

E-poštni naslov

25.05.2023 + s. Ignacija (Marija) Brulc

28. 5. 2023 s. Alenka

***********************************************
27.11.1927 — Roj. — Št. Peter / Otočec
O9.11.1951 — Vst. — Struga
O8.01.1956 — No. —Trnovo
17.01.1957 — Prv. — Trnovo
O3.12.1962 — Več. — Struga
25.05.2023 — Um. — Novo mesto

***********************************************
Pokopana v Šmihelu |osmrtnica|

v 96. letu življenja in
v 67. letu redovnih zaobljub

***********************************************

Nekrolog nek-5

9. 5. 2023 s. Alenka

Vsako leto 9. maja Šolske sestre de Notre Dame obhajamo praznik življenja in smrti naše redovne ustanoviteljice bl. M. Terezije Jezusove Gerhardinger. Z njenimi besedami kličemo blagoslov Troedinega Boga na vas vse, ki berete te vrstice, ter vas izročamo v varstvo majniške kraljice, božje in naše Matere Marije.

Obvestila Leave a reply

“Spominjanje je tudi skrb za prihodnost”

8. 5. 2023 s. Darija Krhin

Praznik skupnosti

Deveti maj je za kongregacijo Šolskih sester de Notre Dame poseben dan. Ta dan je namreč ‘rojstni dan za nebesa’ naše redovne ustanoviteljice, blažene Marije Terezije Jezusove Gerhardinger. Rojstni dnevi pa so priložnost, da se veselimo daru življenja in se zanj zahvaljujemo. In zakaj naj bi to ne veljalo tudi za ‘rojstni dan za nebesa’? Posebej še, ko gre za ženo, ki že skoraj dve stoletji navdihuje dekleta, da vstopajo v skupnost, ki jo je ustanovila.
Mati Terezija je umrla 9. maja 1879. leta v Münchnu, kjer je tudi njen grob. Ker letos obhajamo tudi 190-letnico ustanovitve naše kongregacije, je 9. maj še toliko večji praznik za nas. Praznik je, v katerem smo povabljene, da se po besedah Janeza Pavla II. »hvaležno spominjamo preteklosti, zavzeto živimo v sedanjem času, in se z zaupanjem obračamo v prihodnost. ‘Jezus Kristus je isti: včeraj in danes in na veke’« (J.P.II., ZNT 1). In ON je glavni razlog, da praznujemo 9. maj, ON je tisti vir, ki je hranil reko življenja naše ustanoviteljice.
V našem redovnem pravilu »Poslane ste« je o prazniku skupnosti zapisano: »Vsaka provinca praznuje vsako leto dan skupnosti, da obnovi in utrdi svojo zvestobo duhu ustanoviteljev. Kot kongregacija v ljubezni in hvaležnosti obhajamo 9. maj kot praznik življenja in smrti matere Terezije in naše mednarodne skupnosti« (GD 7b).

Kdo je bila ta žena, katere življenjski ideal je privlačen še po 190. letih?
Rodila se je 20. junija 1797, v mestecu Stadtamhof pri Regensburgu v Nemčiji. Njeno krstno ime je bilo Karolina. Starša sta jo vzgojila v krščanskem duhu in v duhu ljubezni do ubogih: ob njunem zgledu se je mala Karolina naučila ljubiti – sprejemati ljubezen in jo razdajati drugim. V takem okolju je spoznavala Boga in veliko božjo ljubezen do nje, tu je sledila božjemu klicu v redovno življenje, tu je ustanovila kongregacijo. V takem okolju je dozorelo njeno dovzetno srce, ki je segalo do ubogih, otrok, mladih, žena ter z njimi delilo njihove stiske. V svoji družini se je naučila povezanosti z Bogom in edinosti v tej osnovni skupnosti. Ta edinost se je tako zakoreninila v njenem srcu, da je postala kasneje tudi njena najodličnejša skrb v skupnosti, ki jo je ustanovila. To ni bil le nek ideal, za katerega je upala, da ga bo dosegla, ampak resničnost, ki jo je sama živela in za katero se je borila. V domači družini je okusila tudi zavzetost za vzgojo. Načela in praksa njenih staršev, zlasti pa še zgled njunega sodelovanja z Bogom, najboljšim Vzgojiteljem vseh časov, je v njej ostalo vedno kot nekaj živega in upam si reči, da je tudi zaradi te bogate izkušnje postala vzgojiteljica s širokim pogledom na svet in služila vsem, ki jih je Bog postavil na njeno pot in izročil v njene roke.

Pa še nekaj je zaznamovalo njeno življenje, kar je tudi imelo pomemben vpliv pri nastajanju redovne skupnosti. Že med njenim otroštvom so divjale Napoleonove vojske, Cerkev je bila popolnoma nemočna, ljudstvo obubožano in moralno na dnu. Samostane in njihove šole so zapirali; tudi šolo Kornih sester v Stadtamhofu, kamor je hodila Karolina, so zaprli. Zaradi nastalih razmer je tvegala in z 12. leti, – lahko bi rekli: sama še otrok – sprejela poučevanje pod vodstvom in mentorstvom stolnega župnika Mihaela Wittmanna. Doživljanje Boga kot smisla življenja pa jo je v nekem smislu samoumevno vodilo v ustanovitev redovne skupnosti, v kateri je ljubeča skrb za otroke postala program njenega življenja, vzgoja in šola pa sta bili pot k temu. Njen cilj ni bil izobraževanje elitnih skupin, temveč pomoč predvsem ubogim, zapuščenim in zapostavljenim otrokom in mladim. Njim je treba pomagati do stopnje človeka vrednega življenja v poklicu in družini, v državi in Cerkvi – je bila prepričana, dokaz za to pa so bile njene šole, otroška zavetišča, ljudske kuhinje in sirotišnice. Koliko dobrega je bilo v teh ustanovah, to ve samo dobri Bog! In upam, da tudi danes, povsod tam, kjer delujejo njene sestre.

Kdaj je bila ustanovljena kongregacija?
Ustanovitveni dan naše redovne skupnosti je 16. oktober 1833. Ta dan je Karolina Gerhardinger, z redovnim imenom Marija Terezija Jezusova, skupaj z dvema prijateljicama začela redovno življenje. Njena skupnost naj bi z vzgojo pomagala k izboljšanju takratnih družbenih razmer. Zagovornikom razsvetljenstva se je namreč zdela krščanska vzgoja nepotrebna, ukinitev mnogih redovnih šol pa je zlasti ženski mladini onemogočila, da bi prejela najosnovnejšo vzgojo. Mati Terezija pa je bila prepričana, da morejo družbo prenoviti krščanske družine, v katerih ima mati kot prva vzgojiteljica ključno vlogo. Zato so bila njena glavna skrb revna dekleta v majhnih mestih in vaseh. Zato je tudi pošiljala svoje sestre v manjših skupinah k ljudem na podeželje in s tem odstopala od tedanjih oblik velikih samostanov.

Kadar je naša ustanoviteljica govorila o svojem redu, ga je s poudarkom in spoštovanjem imenovala »božje delo«. Rada je rekla, da ni bila ona tista, ki je ustanovila kongregacijo, ampak je bil JEZUS, ki je delal v njej. To je njegova kongregacija. On sam je tudi klical in kliče dekleta, naj z njim delijo to delo, ki je delo za njegovo, božje kraljestvo. To prepričanje, ta ljubezen jo je gnala vedno naprej pri ustanavljanju postojank od enega konca Evrope do drugega in bila središče vsega njenega prizadevanja. Samo 14 let po ustanovitvi skupnosti je že peljala prve sestre v daljno Ameriko, da bi tudi tam delale za »božjo čast in zveličanje ljudi preko apostolata vzgoje«.

Če bi kratko povzela bistvo njene duhovnosti, bi rekla naslednje:
Njeno bistvo je v povezanosti z Bogom in z življenjsko resničnostjo, iz česar prihaja pogum za tveganje, trdna vera, pripravljenost na odpoved in predanost poslanstvu. Svoje sestre je znala voditi v predanosti molitvi in delu; iz njene brezmejne ljubezni do troedinega Boga pa se je krepila ljubezen do človeka, do vsakega človeka, kar se je pokazalo še posebej v težkih trenutkih nastajanja kongregacije, ki jih ni bilo malo. Mati Terezija ni dovolila, da bi njeno življenje uravnavale zunanje okoliščine, ampak moč iz tiste notranje »kamrice«, v kateri je v sebi doživljala Boga. Zato je zapisala: »Jezus, ti si vir; v tebi živim in sem; v tebi, od tebe in po tebi je vse dobro.« To srečanje z Jezusom je naredilo ure molitve in češčenja za »najbolj blagoslovljene trenutke« njenega življenja. V enem takih trenutkov je celo pozabila na uro srečanja z bavarskim kraljem. Vedno znova se je čutila pritegnjena v ta čisti studenec moči, da je iz njega pila tokove ljubezni. Ti ji niso samo dajali moči za življenje, ampak so iz nje naredili studenec za druge, predvsem za nas, njene sestre. S pričevanjem, ki ga je dajala s svojim življenjem, nam je dala dragoceno zapuščino, obenem pa tudi privlačno nalogo. Ko se vedno znova lahko spodbujamo ob njej, moremo iti naprej v prihodnost z zaupanjem in res z veseljem in hvaležnostjo obhajati njene spominske dneve kot praznike upanja in zaupanja. Na ta način postane »spominjanje – skrb za prihodnost«, skrb, da bo »božje delo« dalje živelo in prinašalo sadove.

Duhovnost naše ustanoviteljice je torej izhajala iz njene ljubezni do Boga, hranila in krepila pa se je iz njenega češčenja presvetega Rešnjega telesa. To češčenje je vžigalo v njej gorečo željo njenega življenja: vedno bolj spoznati Boga in izpolnjevati njegovo voljo. Da bi služila ubogim, je svojo skupnost utemeljila na uboštvu in jo posvetila Mariji, v kateri je našla zgled tega služenja. Njene besede: »ljubezen vse daje z veseljem – vedno znova in vsak dan« so več kot samo citat iz enega od njenih pisem. So namreč povzetek tega, kar je živela in kar je nam zapustila kot svojo duhovno oporoko. – S svetopisemsko podobo bi mogla reči, da je ravnala kot apostol Peter, ki je vso noč neuspešno ribaril, zjutraj pa ga je Jezus spodbudil, naj še enkrat vrže mreže. Peter je takrat odgovoril, da bo to storil »na njegovo besedo«. Prav tako je storila ona, po Jezusovem zgledu je sprejela otroke in na koncu je bilo tudi njeno življenjsko delo podobno polni, da, prepolni Petrovi mreži. Jezusa je gledala, na njegovo besedo je delala. In v tem je bila vsa skrivnost življenja, ki je rodilo tako bogate sadove.

Še nekaj konkretnih podatkov:
Kongregacija šteje danes okrog dvatisoč sester, ki delujemo v 33 deželah sveta. V Evropi so naše sestre razen v Sloveniji še v Angliji, Avstriji in Nemčiji, na Češkem, Poljskem, Madžarskem, Švedskem, v Belorusiji, Italiji, Romuniji, Srbiji in Albaniji. V Severni Ameriki so v 7 deželah ZDA in v Kanadi, ki sedaj sestavljajo dve provinci. V to področje spadajo tudi sestre, ki delujejo na Japonskem, na otokih Guam in Yap v Tihem oceanu, v Nepalu ter v Afriškem distriktu, to je v Gani, Gambiji, Keniji in Nigeriji. V Južni Ameriki pa so v Braziliji in Argentini ter v provinci Latinska Amerika in Karibi in sicer v naslednjih deželah: Bolivija, Čile, Gvatemala, Honduras, Paraguay, Peru in Porto Rico. Ta tako raznolika mednarodnost je nekaj lepega, je pa tudi čisto konkreten izziv za premagovanje vseh tistih meja, ki se drugače tako rade postavljajo med deželami, narodi in ljudstvi. Kadarkoli se srečamo na kakšnem našem mednarodnem srečanju, potrebujemo prevajalke, saj je malo težko govoriti v 12 jezikih, ki so potrebni za sporazumevanje. Pa gre in to dobro! Pa še več spoštovanja se ustvarja med nami prav zaradi bogastva te raznolikosti.

Kdaj so prišle sestre v Slovenijo?
V Slovenijo so prišle prve sestre leta 1886, in sicer v Šmihel pri Novem mestu, samo dve leti kasneje pa še v Trnovo/Ilirska Bistrica. Naše glavno delo je pastoralno delo po župnijah. V Sloveniji imamo pet skupnosti, vseh sester pa nas je 34.

Po drugih predelih sveta pa se naše sestre še vedno posvečajo vzgoji in pouku mladih predvsem v šolah. Pri tem se največkrat srečujejo s problemom pomanjkanja lastnih kadrov in iskanja drugih učnih moči. So pa naše šole dobro obiskane in največkrat ne morejo sprejeti vseh vpisanih. Veliko sester se posveča tudi neposrednemu delu z materialno ubogimi, zlasti še v deželah tretjega sveta; pa tudi obrobja velemest so dostikrat več kot potreben prostor take oblike služenja. S tem je povezano tudi delo proti krivičnim strukturam, ki so največji vzrok za trajno revščino. Ob vsem pa je glavno prizadevanje namenjeno temu, kako biti kontemplativne v akciji, k čemur nas obvezuje zadnji generalni kapitelj, ki je lani za prihodnjih pet let začrtal smer kongregaciji. Obenem je tudi močan klic, naj se vrnemo k virom, k začetku, k ustanoviteljici in njeni dediščini.

Za sklep bi rada rekla še naslednje:
Delo blažene matere Terezije Jezusove Gerhardinger živi naprej v njeni kongregaciji. Samo nadaljevati ga je treba v njeni usmeritvi, to je, na Jezusovo besedo, v zaupanju v Gospoda. Naša želja je, da bi znale zvesto varovati to dediščino ustanoviteljice in se vedno znova pustile izzvati času in njegovim spremembam. V tem trenutku se pojavlja bistveno vprašanje, to je, kako dolgo bomo še mogle odgovarjati na poslanstvo s tako majhnim številom novih članic. Vemo, da »Bog dela vse, vendar ne dela brez nas«. V zaupanju in domiselnosti moramo iskati novih poti, kako mladim danes približati ideal redovnega življenja in poslanstva. Zgled matere Terezije nam je prav gotovo v oporo tudi tukaj. Vsak korak, ki ga je naredila, je prej izmolila. Vedno je delala le ‘na Njegovo besedo’! Izzivi časa so vedno božji klic. Naj nam pomaga razumeti tudi sedanje, ki jih prav gotovo ni malo, in naj nam pomaga nanje odgovoriti.

s. Darija Krhin

Blog, Obvestila Leave a reply

Praznik ustanovitve Šolskih sester de Notre dame

7. 5. 2023 s. Darija Krhin

»Vsa božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko bolj trdno stojijo in toliko lepše cvetijo.« (M. Terezija) »Redovna skupnost je predvsem skrivnost, ki jo je treba sprejeti s hvaležnim srcem v jasni razsežnosti vere« (BZS 12).Tako je bila sprejeta in tako je zaživela tudi kongregacija šolskih sester de Notre Dame, ko je Karolina Gerhardinger, z redovnim imenom Marija Terezija Jezusova, 24. oktobra 1833 še z dvema dekletoma začela skupno redovno življenje v kraju Neunburg vorm Wald na Bavarskem. Skupnost je zaživela, ker je božji klic našel odgovor v srcih ljudi, ki so bili močni v veri, daljnovidni in pogumni v dejanju. In iz tega medsebojnega prepletanja božjega klica in človeškega odgovora kongregacija živi še danes. Continue Reading…

Blog, Utrip province Leave a reply

Velikonočno voščilo

5. 4. 2023 s. Alenka

Vsem, ki zaidete na našo spletno stran želimo globoko doživete velikonočnih skrivnosti, da bi v trpljenju in veselju srečali Vstalega Gospoda! Šolske sestre de Notre Dame

Obvestila Leave a reply

8. 3. 2023 s. Alenka

Obvestila Leave a reply

Bogu hvala za 60 let življenja s. Marije Kastelic

2. 3. 2023 s. Magda Burger

1. marca 2023 se je skupnost na Šišenski skupaj s s. Marijo zahvaljevala Bogu za njenih 60 let življenja. Bog jo živi!

Obvestila Leave a reply

Glasilo Šolskih sester de Notre Dame

7. 11. 2022 s. Alenka

Glasilo v PDF obliki Continue Reading…

Obvestila Leave a reply

Kaj mi v življenju pomeni Marija?

14. 10. 2022 s. Darija Krhin

Mesec maj mi ostaja v najlepšem spominu, potem pa vsakoletna družinska romanja v različna Marijina svetišča. In nenazadnje sem prišla v redovno skupnost, ki je izročena Mariji. Torej sem njen otrok in ona je moja Mati. Kako velika milost! Rožni venec je moja najljubša molitev, saj njegove skrivnosti odkrivajo lepoto in smisel njenega življenja in poslanstva. Continue Reading…

Blog, Obvestila Leave a reply

Bogu hvala za 50 let redovnega življenja s. Ivanke Trček

14. 10. 2022 s. Alenka

V nedeljo, 2. oktobra 2022 je g. župnik Andrej Jemec povabil s. Ivanko v njeno rojstno župnijo Žiri. Ob tej priložnosti se je odvjal naslednji pogovor: Continue Reading…

Obvestila Leave a reply

Hvaležnost – drug izraz za vero?

8. 10. 2022 s. Alenka

28. navadna nedelja – LETO C

Dragi bratje, drage sestre! Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je evangelij, ki ga je napisal evangelist Luka, na poseben način radostna vest za vse, ki so v katerikoli stiski, ki so potrebni veselja, upanja, ozdravljenja in odrešenja. Z ozdravitvijo desetih gobavih mož je Jezus to ponovno pokazal in potrdil, kako so mu blizu ponižani, bolni, izrinjeni na rob družbe. To so gobavi tudi bili: dobesedno so bili izključeni iz družbe in se niso smeli približati ljudem. Zato evangelist pravi, da so od daleč “na ves glas govorili: Jezus, Učenik, usmili se nas!”
Continue Reading…

Blog, Duhovna misel Leave a reply

“Gospod, tudi nam pomnoži vero!”

1. 10. 2022 s. Darija Krhin

27. navadna nedelja – LETO C – Rožnovenska nedelja

Dragi bratje, drage sestre!
Kaj je vera? Če bi nas nekdo izzval s tem vprašanjem, kaj bi odgovorili? Bi bil naš odgovor v naštevanju značilnosti vere? Da je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog? Da je človekova osebna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel? Da za kristjana verovati v Boga pomeni obenem verovati v njegovega Sina Jezusa Kristusa? Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je “verovati dejanje razuma, ki pritrdi Božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo”. Pismo Hebrejcem pa pravi: “Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo,”(1,1) s čimer hoče reči, da je vera predvsem oseben odnos med verujočim in Bogom. “Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati ‘Bogu prostovoljno’ … Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne,” trdi 2. vatikanski cerkveni zbor (prim. VS 10-11). Pri tem je pomemben še en vidik, ki ga apostol Pavel izrazi z besedami: “Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi” (Rim 10,17).
Te misli se ponujajo ob prošnji apostolov Jezusu, naj jim “pomnoži vero”, prošnji, ki jo prinaša evangelij 27. nedelje med letom. Kaj je končno prava vera, tista, ki bi jo bilo dovolj, če bi bila velika kot “gorčično zrno”? Da z vero zmoremo vse, je potrdil Jezus sam, ko je očetu božjastnega dečka dejal: “Glede tega ‘če moreš’ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje” (Mr 9,23). Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!” Oče je prosil Jezusa, naj ga reši njegove nevere, oziroma naj pomaga njegovi slabotni veri. Morda bi morali to prošnjo z zaupanjem tudi sami večkrat ponavljati. Ob tem bi se zavedli, da je vera kot majhno seme, v katerem pa je veliko življenjske moči in poguma, ki ga potrebujemo. Vera je predvsem naš odnos do Jezusa Kristusa. Kadar jo tako doživljamo, smo tudi sami prepričani s sv. Pavlom: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). Vera je tista moč, ki stori, da ne zaupamo samo sami vase, ampak smo odprti za Božje delovanje v svojem življenju. Kot pravi drugo berilo, nam “Bog ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti” (2Tim 1,7), da bi v življenju imeli “za vodilo besede zdravega nauka …, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa” (1Tim, 1,13).
Vera pa se hrani iz redne molitve, zakramentov ter branja in premišljevanja Svetega pisma, to je, Božje besede. V mesecu, ki smo ga dobro začeli, je poleg tega ‘hrana’ naše vere tudi rožni venec, ki ga mnogi imenujejo “katekizem preprostih ljudi, katekizem družine”. Marijin rožnovenski mesec nas vabi, da bi rožni venec ne le molili, ampak tudi živeli. Skrivnosti rožnega venca so vzete iz evangelija, zato je tudi ta molitev povabilo, naj živimo evangelij. Če bomo trideset dni zavzeto molili in živeli to, iz česar se napaja naša molitev, se bo ob koncu moralo nekaj poznati. Premišljevanje skrivnosti rožnega venca pa nam daje moč, da svoje življenje vedno bolj oblikujemo po Jezusovem.
Rožni venec nekateri imenujejo “psalterij Device Marije” in je ena najbolj priljubljenih molitev h Gospodovi Materi. Rožni venec je molitev, ki ima svetopisemski značaj, saj je osredotočena ob premišljevanju odrešenjskih dogodkov Kristusovega življenja, kateremu je bila tesno pridružena Devica Marija. Glede vrednosti in učinkovitosti te molitve obstajajo številna pričevanja pastirjev in ljudi svetniškega življenja. Morda tudi sami vemo zanje; še bolje pa je, če že iz lastne izkušnje poznamo vrednost te molitve in verjamemo v njeno moč. Ob tem ne pozabimo tudi tega, kar je pred leti zapisal sedanji papež in lepo osvetljuje prav pobožnost do Božje Matere Marije: “Gotovo ni nobeno naključje, da danes znova prihaja do velike naklonjenosti do Marije, ki nam krščanstvo približuje na zelo ljubezniv način in ki nam kot mati zares znova kaže vrata vanj.” Mislimo na to, ko bomo osebno ali skupaj, doma ali v cerkvi, molili rožni venec. Marijo pa obenem prosimo za dar močne, žive vere.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Da bi se nam odprle oči!

25. 9. 2022 s. Darija Krhin

26. navadna nedelja – LETO C – SLOMŠKOVA NEDELJA

Dragi bratje, drage sestre!
Če smo vsaj malo pozorni na evangeljske odlomke, ki jih sedaj poslušamo ob nedeljah, lahko hitro opazimo, da je Jezus svojim poslušalcem rad govoril v prilikah. Evangelist Matej pravi dobesedno: “Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike” (13, 34). Prilike so v pomoč tudi nam, da se vprašamo: Kdo sem jaz v priliki? Kaj velja v njej zame? V čem me posebej nagovarja?
Tudi na 26. nedeljo med letom je evangelij Jezusova prilika, ki govori o nevarnosti bogastva. Že prej nas je jasno opozoril, da “ne moremo služiti Bogu in mámonu”. Bogastvo se navadno človeku predstavlja v tako sijajni luči, da postane njegov suženj – neke vrste bog, kateremu je na videz lepše, zlasti pa lažje služiti, kot pravemu Bogu. Sveto pismo pravi, da je lakomnost malikovalstvo in da “noben malikovalec nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu” (Ef 5,5). V prvem pismu Timoteju pa je rečeno: “Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin” (6,10). Farizeji so se Jezusu posmehovali, ko je svaril pred nevarnostjo bogastva, zato so jim veljale besede: “Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste” (Lk 6,25). Apostol Jakob pa dodaja: “No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo …” (5, 1sl.).
Zakaj toliko svarjenja pred nevarnostjo bogastva? Nekoliko se pomudimo ob Jezusovi priliki o “bogatašu, ki se je oblačil v škrlat … ter se dan na dan sijajno gostil” in o revežu Lazarju, “ki je ležal pri njegovih vratih in je imel polno ran po telesu”, ki to vprašanje osvetli še z enega vidika. Prilika naj bi njegove poslušalce farizeje, ki so se mu posmehovali, morda le streznila, da bi videli življenje z vidika večnosti in spoznali čas milosti, ki jim je bil dan, ter se morda spreobrnili. V večnosti namreč veljajo drugačna merila in človekova večnost se “gradi z ‘materialom’, ki ga od tu, z zemlje, pošiljamo tja”, če uporabimo prispodobo. Zato je tako pomembno zdaj spoznati čas, ki nam je dan za spreobrnjenje; po smrti ne bo več časa.
Jezus s trdo besedo prilike ne obsoja bogatašev; njegove besede so opomin, da bi odprli oči in videli še kaj drugega, razen sebe in svoje dobrine. Svet je poln Božjega reda in lepote, česar pa ti ljudje navadno ne vidijo; tudi nimajo časa, da bi poslušali, kaj Bog govori vsak dan, v vsakem času in vsem ljudem. Tudi čudeži jih ne prepričajo. V priliki je rečeno: “Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.” Bogatinu iz prilike Jezus sicer ne pripisuje kakšne posebne hudobije: preprosto bil je bogat, se s tem okoristil in živel v udobju. Ni pa videl ubogega Lazarja, ki je ležal pri njegovih vratih. Preveč ga je prevzelo lastno udobje, zato ni mogel opaziti človeka, ki je takorekoč umiral ob njem. Greh bogastva je v tem, da ima tisti, ki ga poseduje, zase tako široko merilo, da mu je vse dovoljeno, medtem ko je “naravno”, da drugim manjka skoraj vse.
Kako uiti tej prevarljivi nevarnosti? Apostol Pavel piše Timoteju: “Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju …”. Imeti vero pomeni imeti vedno pred očmi Kristusovo misel, njegovo življenje in čutenje ter se hraniti z Božjo besedo. Tako je naše življenje v skladu s Kristusovim, ki je bil “bogat, pa je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu” (2 Kor, 8,9). Torej bi moralo biti vse, kar je Bog storil in kar še vedno dela za nas, nagib, da smo tudi sami velikodušni do ljudi v stiski, prijazni do tistih, ki potrebujejo tolažbo in ljubeznivi do vseh, kot je Bog do nas. Svetniki so v tem naši veliki vzorniki. Pomislimo na blaženega škofa Antona Martina Slomška, “svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Naj nas prevzema njegova notranja trdnost in njegov evangeljski optimizem, zakoreninjen v neomajni veri v Kristusovo zmago nad grehom in nad hudobijo” (JPII.). Naj nam on pomaga odpreti oči!

Blog, Duhovna misel Leave a reply