*****************************
23. 04. 1933 — Roj. — Črni vrh / Polhov Gradec
25. 10. 1958 — Vst. — Trnovo
28. 08. 1961 — No. — Struga
29. 08. 1962 — Prv. — Struga
10. 08. 1967 — Več. — Struga
28. 04. 2019 — Um. — Trnovo
*****************************
Pokopana v Trnovem
v 86. letu življenja in
v 57. letu redovnih zaobljub
*****************************
V našem redovnem pravilu so zapisane pomenljive besede, ki imajo poseben pomen prav ob odhodu katere od sosester v večnost:
»Vse življenje si prizadevamo delati to, kar nam Gospod reče, in pritrdilno odgovarjati Bogu in njegovemu delovanju v nas. To temeljno zaupanje našega življenja doseže svoj vrhunec v trenutku smrti, za katerega nas pripravlja življenje samo. Ob smrti izrečemo svoj zadnji človeški DA svojemu Stvarniku … Čeprav z bolečino, skupnost potrdi naše zadnje zemeljsko oznanjevanje veselega oznanila. Bog nas kliče k popolni edinosti z njim in z vsemi, ki ga ljubijo …« (PS, K 47).
Sestra Ludovika je svoj zadnji človeški DA izrekla Bogu zgodaj zjutraj na Belo nedeljo – na nedeljo Božjega usmiljenja, k večnemu počitku pa smo jo pospremile prav na njen krstni god. Rodila se je 24. aprila 1933 v Črnem vrhu nad Polhovim Gradcem kot šesti otrok v družini s sedmimi otroki, s krstnim imenom Katarina. S tega sveta pa se je iz družine poslovila zadnja.
V našo redovno skupnost je vstopila 25. oktobra 1958 in naredila prve zaobljube 29. avgusta 1962, večne pa 10. avgusta 1967. Potem so se začela leta njenega služenja, od katerih jih je največ preživela v Trnovem: najprej od leta 1958 do 1975, potem je šla za deset let v Novo mesto na kapitelj, leta 1985 se je vrnila nazaj v Trnovo, kjer se je njeno truda polno življenje prelilo v večnost. Bila je – lahko rečemo – velik garač, večinoma pri delu na njivi in vrtu, na kapitlju v Novem mestu pa pri delu največje obnove, kjer je poprijela tudi za vsako moško delo. Razpeta med delo in molitev je njeno prizadevanje rojevalo sadove za čas in večnost ter v hvaležnosti do tistih, s katerimi je delala. Lahko rečem, da je rada delala in se žrtvovala in ni gledala na to, kakšno delo je opravljala. Preprosto: darovala se je in počasi izgorevala. Njen odhod je lahko za nas del vstajenjskega veselja preteklih praznikov, ki še vedno odmeva v naših srcih. S seboj odnaša pred Boga vse ure in dneve in leta, zlasti slednja v trnovskem samostanu, kjer ji je bilo poleg dela na njivah in vrtu zaupana tudi skrb za zakristijo in kapelo. Z velikim veseljem je skrbela za lepoto kapele, rože in jaslice in pa z veseljem pripravljala vse potrebno za svete maše, se srečevala z ljudmi, jih poslušala, pripravljala cerkveni tisk zanje in marsikoga razveselila s svojimi izvezenimi vizitkami. Vse dokler so dopuščale njene moči, je vezla vizitke, zlasti z rožami; kot da bi s tem odkrivala skrito lepoto svoje duše, ki je bila včasih zasenčena zato, ker ni rada govorila o tem. Četudi ni oznanjala s prižnice, je bilo oznanilo njeno življenje in tiho vsakdanje pričevanje, za kar smo ji lahko vsi hvaležni.
In še na nekaj nas spominja njen odhod. Na Božjo ljubezen, od katere nas ne more ločiti nobena stvar. Zato smo lahko gotovi tudi srečanja – dokončnega srečanja z Bogom in z našo sosestro, od katere se poslavljamo. Ta tiha in preprosta redovnica najbrž ni želela, da bi ob njenem pogrebu veliko govorili o njej. Eno sporočilo pa si zagotovo lahko mislimo, da si ga je želela dati nam vsem. Z besedami apostola Pavla nam govori: »Zakaj nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; če pa umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.«
Draga sestra Ludovika, ki si že vstopila v veselje našega Gospoda, bodi tudi naša priprošnjica pri njem – za tvoje sosestre, za župnijo in za vse, ki si jih imela rada. Sedaj se lahko resnično veseliš sreče v Bogu, kateremu si služila.
R. I. P.
