Ko nebeški Oče na kloštre gleda
in vidi kakšna je tam zmeda,
društvo ustanoviteljev sestavi,
na nove naloge jih pripravi.

Nad sinovi svet’ Frančišek stoka,
da uboštvo na vseh šivih poka,
vsakdo pa se pritožuje,
da gorečnosti na zemlji primanjkuje.

Besedo Oče resno zdaj povzame:
” Res, čas je, da v kloštrih se kaj zgane.
Vsak naj premisli za svoj red,
kje najboljš’ bi b’lo začet!”

Mati Terezija (ŠSdND) brž vstaja,
tisoč idej se ji poraja,
kako bi hčere spodbudila,
poguma, nove volje jim vlila.

V nebesih Wittmana poišče,
da skupno najdeta izhodišče.
” Pomembno je, kako živijo!
Ni dovolj, da obljube naredijo,
potem pa najpomembnejše so misli,
kako dopust do zadnje minute izkoristi!”
Si Mati pridno zapisuje
kar ji Wittman narekuje.

Torej:
” Molitev naj se z življenjem potrjuje,
ne pa da se ju ločuje!
Kaj pa naj usmeritev dela,
da bo karizma bolj živela?”

” Saj tu podobna je zadeva,
iz molitve naj delo se rojeva!
Ko nastane kje potreba,
naj sestra nikdar ne koleba.
Pogumno sile naj zastavi
sam’, da nameni bodo pravi.
In naj uspeh ne bo merilo,
kako se delo je naredilo!

Da pa vse skupaj bo še bolje,
naj vsaka doda čimveč dobre volje!”

Še nekaj dela Materi skrbi,
kako naj to sestram sporoči.
” Sv. Duha bom vprašala,
katera prisluhnit’ mu bo znala!”

“Ja, sestra, to še meni je težko,
izbrati pravo si uho.
Je nekaj takih, ki stvar dobro bi izpeljale,
a men’ prisluhnit ne bi znale.
Drugim veliko govorim,
pa jim le slabo vest vzbudim.
In so tud’ sestre, ki toliko govorijo,
da men’ do besede ne pustijo.
Zato ponavadi tako storim,
da vsaki nekaj sporočim.
Potem pa skup naj se dobijo
in načrte naredijo!”

Ta misel Materi ugaja,
da skupaj novo naj nastaja.
Pa vendar kot molitev si mrmra,
ko vrača tja se, kjer je b’la:
“Da le v edinosti bi živele
in za Božjo čast moči napele!”