S to mislijo so se v soboto, 14. marca 2009, zbrali naši slepi in slabovidni prijatelji ter njihovi spremljevalci k duhovni obnovi, ki je bila v naši skupnosti na Cankarjevi v Novem mestu. Vodil jo je – kot je to sedaj že ustaljeno – njihov velik prijatelj, frančiškan p. Marko Novak. Med zbiranjem na srečanje je bilo živahno v skupni sobi, kjer so si imeli veliko povedati ob kavi, čaju in piškotih, saj je bilo od zadnjega srečanja kar dolgo. Nato so se zbrali v kapeli k uvodni molitvi. Bila je osredotočena ob 11. postaji križevega pota – Jezusa pribijejo na križ. Ustavili so se ob mislih petih različnih duhovnih pisateljev ob tej postaji. Molitev je povezovala želja, da bi skupaj hodili pot vere, zato so vanjo vključili tudi tiste, ki se srečanja iz najrazličnejših vzrokov niso mogli udeležiti. Po razmišljanju p. Marka o zgoraj omenjeni temi so se navzoči razdelili v tri skupine, ki so nosile ime po treh pomembnih postajah iz življenja apostola Pavla: Tarz, Jeruzalem in Rim. Vse tri skupine so se najprej ustavile ob nekaterih skupnih vprašanjih, kot npr.: Katera upodobitev Križanega, ki jo poznate, vas najmočneje nagovarja? Kakšno trpljenje vam je bilo prizadejano v teku življenju? S kakšnim trpljenjem-križem ste se srečali v življenju? Potem pa je imela še vsaka skupina dodatna vprašanja, povezana s svetopisemskim besedilom, ki ji je bilo dano v premislek. Kar prehitro je minil ta čas pogovora in podelitve najglobljih izkustev. Pa vendar bi se lahko ta premislek strnil v trditev udeleženca: “Kljub temu, da smo kot slepi v težavah, najdemo pot naprej, ker je vera tista svetloba, ki razsvetljuje našo temo. In pa to, da verujemo Božji ljubezni.” Ob taki veri je lahko verjeti tudi trditvi, da so “križ slepote in druge težave kot filter, s katerim čisti svojo dušo”; da je “slepota način življenja, ob hvaležnosti za številne druge darove, ki jih daje Bog”. Lahko pa je bilo razumeti tudi željo, da bi bilo več dobrih ljudi, ki bi slepim pomagali. V homiliji med evharističnim bogoslužjem je p. Marko govoril o tem, kako je Damask zaznamoval Pavlovo življenje in da je od tedaj naprej izkustvo njegove vere “Kristusov križ, smrt in vstajenje”. Pavel je križ postavil v središče zato, ker je vedel, da je samo tu rešitev, ker je križ sprejel Jezus sam in na njem zmagal. Zato je možno iti to pot križa z njim, s Križanim in Vstalim. Zaželel je, naj bo to milostna spodbuda tudi nam vsem na poti v Veliko noč, evharistija pa okrepitev za medsebojno zavezo zvestobe in pomoči drug drugemu. Tudi pri skupnem obedu, ki je sledil bogoslužju, se je razvil živahen pogovor, ki se je sklenil z obljubo, da se spet srečamo in duhovno obogatimo. (s.DK)

[Predvajaj]