Srečanje slepih in njihovih prijateljev v Novem mestu v adventu 2010 – Tudi v letošnjem adventu so se slepi, slabovidni in njihovi spremljevalci zbrali v naši skupnosti na Cankarjevi 23 v Novem mestu k duhovni obnovi. Vodil jo je njihov zvesti prijatelj, frančiškan pater Marko Novak. V čudovitem zimskem dnevu so ob prihodu imeli priložnost srečati se ob kavi in pecivu ter pogovoru; vsakdo je imel kaj povedati o tem, kaj se je zgodilo v njegovem življenju od zadnjega srečanja. To “ogrevanje” je prav prijetno, saj je srečanje prijateljev, ki si zaupajo; preizkušenih, ki si z izmenjavo svojih izkušenj pomagajo med seboj; in veselje za sestre, ki jim odprejo svoj dom, v katerem se slepi dobro počutijo.

Tudi sestrska skupnost se jim je pridružila pri duhovni obnovi, s. Marjeta Fajdiga pa je za vse pripravila dobro kosilo, ki tudi spada zraven k praznovanju. In duhovna obnova je praznik, praznik za dušo, ki potrebuje odmik, da se notranje obnovi in prenovi.

Tokrat je bil Janez Krstnik tisti adventni klicar in pričevalec, ki je skupini pomagal iti vase, videti, kje vsak njen član potrebuje zase spreobrnjenja. Spreobrniti se pomeni spremeniti življenje in ga ponovno usmeriti k Bogu.

Po uvodni pesmi, molitvi in premišljevanju ob treh evangeljskih odlomkih (Mt 3, 1-12; Mt 11, 2-15 in Jn 1, 6-9. 15. 19-37) so se – kot običajno – razdelili v tri skupine. Vsaka skupina je razmišljala ob svojem odlomku. V pomoč je bilo nekaj vprašanj, povezanih z odlomkom. V njih so iskali resnico za svoje življenje; spraševali so se, kakšni pričevalci za Resnico so, oziroma kakšen je njihov odnos do razodete resnice in Jezusa, ki je resnica sama; pa tudi, kakšni prinašalci Jezusove luči so, oziroma, kaj storijo za to, da bi to bili.

Veliko bogatih misli se je porodilo v skupinah, ki so jih potem podelili drug z drugim. Misel, ki je nekako prevladovala, je bila, da je ta duhovna obnova klic, da bi živeli za služenje v ljubezni – z Božjo pomočjo in medsebojno spodbudo.

Po sveti maši, ki je bila v resnici višek srečanja, oziroma duhovne obnove, je bilo še skupno kosilo. Tu so se spet “razvezali jeziki” in pogovoru ni bilo videti konca…

… končalo ga je šele sporočilo, da je prišel Miklavž; malo z zamudo sicer, a jih ni pozabil. Otroci iz veroučne šole frančiškanske župnije sv. Lenarta so pod vodstvom s. Marjete Fajdiga pripravili igrico, ki jo je napisal France Juvan in nosi naslov: Kdo bo zmagal? Govori o tem, kako hudi duh hoče premamiti otroke, da ne bi bili dobri. Po drugi strani pa so “dejavni” tudi njihovi angeli varuhi, ki otroke spodbujajo k dobremu. Seveda velja to za vse, za vsakega človeka.

Miklavž je potem delil darove, pri čemer so mu pomagali angeli. Ob Miklavževi prisotnosti so zapele tri slepe gospe, ostali pa so glasno odgovarjali na Miklavževa vprašanja. Miklavž se je od skupine poslovil z obljubo, da jih tudi prihodnje leto ne bo pozabil. S svoje strani so se oddolžili tudi slepi in igralcem dali svoj dar. Skupina, ki je igrala, se je potem srečala še ob pripravljenih dobrotah iz sestrske kuhinje. Dan je bil lep v vseh ozirih, predvsem pa duhovno bogat.

[Predvajaj]