S to željo je bilo v soboto, 27. novembra, pripravljeno prvo adventno srečanje v naši skupnosti na Cankarjevi 23 v Novem mestu. Pripravile smo ga s skupnimi močmi, ker smo tistim, ki so prišli ta dan v našo skupnost, želele približati misel, da je priprava na Jezusovo rojstvo delo in skrb vse družine, vseh njenih članov in vsakega posebej.

Prve udeleženke in udeleženci srečanja so prišli že kmalu po 9. uri. Pred deseto uro pa je bila delavnica tako polna otrok in mladih, da je bilo res veselje pogledati. Prišlo jih je 51 iz Novega mesta in bližnje okolice; mnoge so pripeljali skrbni starši, ki so jih popoldne prišli tudi iskat.

Dopoldanski del je bil prepleten z mislijo in pesmijo priprave in pričakovanja – pričakovanja velikega Gosta, ki želi najti predvsem in najprej mesto v našem srcu, potem pa tudi v lepo pospravljenem in prijazno okrašenem stanovanju. Za pripravo si je treba vzeti čas in ustvariti posebno ozračje veselega pričakovanja, ki pa z druge strani človeka spodbuja k zavzetosti v tej pripravi.

Poseben poudarek je bil na prizadevanju po svojih zmožnostih bogatiti adventno pripravo s poglobitvijo odnosov med člani družine, skupnosti, iz katerih prihajajo, z molitvijo, s pogovorom in pesmijo. Sledila je razlaga pomena adventnega venca, darov, s katerimi si navadno polepšamo praznike, ki pa nikakor niso nujni sestavni del veselja in doživetja praznikov.

Sestre, ki smo sodelovale, smo tej veseli druščini povedale svoje spomine na advent in se posebej ustavile ob zornicah, molitvi rožnega venca, lepem običaju, ki ga imenujemo “Marijo nosijo”, devetdnevnici, skupni pripravi jaslic po družinah ter obhajanju Svetih večerov. Lepo je bilo slišati, da so ti naši mladi prijatelji marsikaj poznali ali vsaj že slišali za te oblike priprave; ponekod pa nekatere stvari doživijo v adventu tudi v krogu svoje družine.

Kot konkreten izraz priprave so potem napisali na listke dober sklep ali sklepe, za katere si bodo prizadevali v adventnem času. Potem smo jih odnesli v kapelo, kjer so prisluhnili pomenljivi zgodbi o kepici voska in drobni nitki. Ob prižgani lučki, ki je “potovala” od enega do drugega, so nato prosili Jezusa za to, kar je bilo takrat v njihovem srcu ali pa se mu preprosto zahvalili. Svoj listek so potem oddali na oltar.

Po skromnem kosilu je bil seveda najprej veseli del zunaj na dvorišču, ki je kar prehitro minil, saj jih je čakal še drugi del srečanja: delanje adventnih vencev. Material so prinesli s seboj, s. Ignacija je za vse pripravila kroge, na katere so potem povezali zelenje ter venec okrasili. Ko so odhajali domov, so vsi zadovoljni odnašali s seboj narejene adventne vence, ob katerih bodo doma molili in jih bodo spominjali in opominjali na dobre sklepe, ki so jih naredili in za katere se bodo potrudili, da bo tako BOŽIČ v resnici lep zanje in za njihove družine. (sDK)

[Predvajaj]