1
Če hočemo zgraditi stavbo, moramo najprej odstraniti vse kamenje in trnje ter izkopati temelj, ki mora biti tem globlji, kolikor višja bo stavba; nato pa začeti gradnjo in jo tudi dokončati.
2
Za dobro se je treba boriti; prav v boju se izkaže, da gre za Božje delo
3
Brez boja ni zmage, brez zmage ni krone.
4
“Delajte pokoro!” je klical Gospod Jezus že na začetku svojega javnega delovanja. “Božje kraljestvo je blizu.” Da, res je, o Jezus! Brez pokore tvoje kraljestvo ne pride do nas.
5
Jezus je sicer dosleden in popoln, toda tudi prizanesljiv učitelj: Spodbuja nas k odpovedi, a ne zahteva vsega naenkrat, temveč postopoma.
6
Kako vesel je pastir, ki je spet našel izgubljeno ovco.
7
Odpoved sebi naj temelji na otroški ljubezni in otroškem spoštovanju.
8
Smrtni dan škofa Wittmanna
Če je le mogoče, namenimo od časa do časa eno uro nočni molitvi, ki nas bolj okrepi kakor več ur spanja; k temu nas je spodbujal blaženi oče Wittmann. Isto zahtevata od nas naš poklic in čas, v katerem živimo.
9
Pozabljati nase ne pomeni delati po svoji volji, temveč po Božji, kar je sicer težje.
10
O odpovedi govoriti ali jo v resnici živeti ni eno in isto. Prav tako ni isto, če o kreposti samo slišimo ali pa si zanjo prizadevamo in si jo zares pridobimo.
11
Jezus, naša ljubljena Mati Marija in vsi naši dragi svetniki so šli pred nami po poti pokore in trpljenja. Pojdimo za njimi. Trajalo bo le kratek čas, prineslo pa nam bo večno, neizmerno plačilo.
12
Pokora je sol, s katero zamorimo v sebi grešna nagnjenja in poživimo kreposti. Pokora krepi našega duha, z njo smo deležni nebeške tolažbe. Pokora je zid, ki varuje čistost in mesto svetosti. Pokora nas dela nepremagljive.
13
Pokora nam prinaša miren in osvežilen spanec, odganja bolezni, krepi naše zdravje in nam podaljšuje življenje.
14
Pogosto beremo, da je bilo Jezusovo življenje polno prostovoljne in boleče pokore. On, naš božji Ženin, je bil pokrit z ranami, kronan s trnjem, pretepen, zasmehovan, opljuvan, prebičan, prištet med hudodelce in križan. Me, uboge grešnice, pa hočemo biti njegove neveste in nekoč z njim poveličane v nebesih slaviti zmago, hkrati pa tu, na zemlji, nič slišati o pokori in je ne izvrševati.
15
O Jezus, ki si vse ljubezni vreden, kakšna je naša ljubezen do tebe, če nismo zate pripravljene vsega žrtvovati?!
16
Biti redovna oseba in se ne pokoriti je nemogoča stvar.
17
Z nenehno pokoro, ki traja vse življenje, si pripravljamo mirno in spokojno smrt, milostljivo sodbo, radostno vstajenje in blaženo večnost.
18
Molitev in post sta dve peruti, ki dušo dvigata k Bogu.
19
Med zunanjimi sredstvi pokore je zvesto izpolnjevanje poklicnih dolžnosti na prvem mestu.
20
Vsi imamo zaradi svojih preteklih grehov in nepopolnosti dovolj razlogov za ponižnost.
21
Gospod zadaja rane in jih spet ozdravlja; katere ljubi, preizkuša s križem in trpljenjem zato, da jih bo v onstranstvu mogel nagraditi.
22
Kristjan, ki zaradi Jezusa potrpežljivo prenaša trpljenje, v ognjeni preizkušnji izpričuje svojo vero, svoje upanje in svojo ljubezen do njega.
23
Šele v trpljenju znamo ceniti prijateljstvo in se zavemo, v kakšno tolažbo nam je prijatelj, ki smo ga našli.
24
S tihim trpljenjem in molitvijo utišamo vse sovražnike, kajti Bog ne dopusti, da bi bili osramočeni tisti, ki zaupajo vanj.
25
Kot zveste hčere preblažene Device Marije, hočemo služiti, ne gospodovati ter z njo ostati ob jaslih in pod križem.
26
Kakor je bilo potrebno, da je Kristus toliko trpel, preden je šel v svojo veličastvo, tako je tudi potrebno, da tisti, ki hodijo za njim… gredo po isti poti v večno slavo.
27
Dolžni smo izpovedovati vero v Jezusa; najočitneje jo izpričujemo s potrpežljivim prenašanjem trpljenja.
28
Gospod nas ljubi, ker nas vsepovsod preizkuša in postavlja svoj dragoceni križ po naših hišah.
29
Veselimo se, če nas ima Gospod za vredne, da zaradi njegovega imena trpimo preganjanje; kajti takim je obljubil veliko plačilo v nebesih.
30
Za trpečega kristjana je trpljenje nad vse rodovitno.
31
Potrpežljiv človek, ki prenaša trpljenje v krščanskem duhu, poveličuje Boga, ker na sebi razodeva Božjo moč.