“Za vse enak'”, se govori,
‘”Vsaka isto naj dobi!”
Če kateri dopust se mal’ podaljša,
še meni naj se delo zmanjša!
Potrebe v meni se množijo,
ko vidim, kaj druge sestre vse dobijo.
Če katera na romanje odhaja,
ljubezen do Marije se v men’ poraja.
Sestra čevlje je kupila,
tud’ jaz lohk’ nove bi dobila.
Ko vidim, da že mobitel imajo,
se sprašujem: “Mar res uboštva ne poznajo?”
Če katera z avtom domov se pelje,
v meni kuha se in melje:
“Tud’ jaz pravico si bom vzela,
z avtom vsepovsod bom smela.”
Jaz vse tiho opazujem,
ljubezen sestram izkazujem,
Ko pa katera kaj dobi,
rečem: “Pravice v samostanu ni!”
Tako ni treba nič prositi,
kadar hočem kaj dobiti,
jasno in glasno le povem:
“Če una lohk’, pa tud’ jaz smem!”
Če kakšna potreba bo nastala,
še dosti imam materiala.
Mal’ poočitam, mal’ pograjam,
občutke krivde jim usajam.
Se prednice me že bojijo,
ker vedno kaj pod nos dobijo.
A mene to res ne skrbi,
saj pravica v kloštru naj živi!!!
Kaj pa Jezus na to pravi?!
Ja, prosim sestre vas lepo,
saj Jezus tud’ delal je tako.
Ko apostole je razposlal,
vsem delež enak na pot je dal. (nič!)
Aja, na koncu pa še obvestilo:
Pri men’ dost’ stvari bi se dobilo:
če katera čevlje potrebuje,
al’ pa če ji pozim’ zmrzuje.
Plašče, bunde in copate,
pa še druge imam navlake.
Vse to vam rada podarim,
ker ustreči sestram vsem želim.