23. maja 2026 je Gospod k sebi poklical notredamsko sestro Marijo Petro (Teodoro) Likar. Daritev svojega življenja je sklenila v 85. letu starosti in 61. letu redovnega življenja.
S takimi ali podobnimi besedami se začenja poročilo o smrti nekoga – znanega ali manj znanega človeka. Te besede pa skrivajo v sebi veliko več, kot morda najprej pomislimo. Prinašajo skrivnost življenja, ki je bilo darovano na toliko različnih načinov, v tem ali onem življenjskem stanu, kamor se je človek čutil poklicanega. In to je velika skrivnost življenja, darovanega od Boga in podarjenega nazaj Bogu. Morda nam to pride bolj živo v zavest prav ob smrti drage osebe.
Sestra Marija Petra – s krstnim imenom Teodora – je bila rojena 21. januarja 1942 v prijazni primorski vasi Otlica, očetu Antonu in mami Anici, roj. Krapež. Po mamini smrti se je oče drugič poročil in novo ženo so klicali teta Burga. Sestra Petra je večkrat govorila o njej. Bilo je sedem otrok; dva od njih sta izbrala duhovni poklic: Teodora-s. Petra je postala redovnica Notredamka, brat Ivan pa je bil duhovnik.
V samostan je vstopila 5. avgusta 1959 v Vipavi. Začetno redovno vzgojo – postulat, noviciat in prve zaobljube – je imela tu, v Trnovem, večne zaobljube pa avgusta 1971 v Kosezah v Ljubljani. V Ljubljani je končala tudi 8. razred osnovne šole in naredila gospodinjsko šolo. Njena pot je potem bila v Lovranu, v Kikindi, Vipavi, pa spet v Kikindi in nato v Rimu,
nazadnje pa od leta 1970 tu, v Trnovem. Trnovska zemlja je tako rekoč izpila njene življenjske moči in jo obdarovala z veseljem, da je lahko toliko let prav tukaj delala, v skupnosti pa v molitvi vse to prinašala pred Boga.
Sestra Petra je bila pripravljena iti pomagat, kjer je bilo potrebno. Njeno glavno poslanstvo so bila hišna dela, v Kikindi je eno leto delala v bolnici; drugače pa je opravljala hišna dela, velik del svojih moči in veselja pa je pustila pri obdelovanju zemlje, skrbi za vrt, njive in travnike. Bila je marljiva kot čebelica, je marsikdo rekel, ki jo je dostikrat videl pri težkem delu. Rada je imela ljudi in jim pomagala, kjer in kakor je mogla. In ko je kdaj pokazala svojo šibko stran v odnosih, je skušala to popraviti z dejanji dobrote.~
Sestra Petra je rada bila vesela in njen smeh je razodeval njeno notranje prepričanje, da je v življenju na pravem mestu. Rada je brala, posebej duhovno literaturo. Odlikoval jo je velik čut za pravičnost, do sester pa njena dobrohotnost in pripravljenost pomagati. Bila je tudi velika molivka – tudi smrt jo je doletela na poti iz kapele v njeno sobo. V spominu ostajajo njene zgarane roke, sklenjene v molitvi v kapeli ali pri molitvi iz molitvenika, pri križevem potu, ki ga je rada molila. V njenem življenju se je resnično prepletalo delo z molitvijo ter sprejemanjem tolikih skrbi ljudi, domačinov in tudi manj znanih, ki so se obračali nanjo. Brez velikih besed je s svojim življenjem oznanjala povabilo ustanoviteljice, naj »služimo Troedinemu Bogu vse življenje v veselju, ga poslušamo in ljubimo nad vse« (prim. MT). Tako izpolnjeno življenje je nekaj najlepšega, kar človek lahko nese s seboj v večnost, ne glede na to, kdaj pride Gospod in ga pokliče.
Draga sestra Marija Petra, pogrešale te bodo ne samo tvoje redovne sestre, ampak tudi vsi tisti, ki so te poznali. Spočij se sedaj od svojega truda in bodi srečna v Božji bližini.
s. Darija Krhin
