Do mene prišle so prve priče,
da Bog me na drugo mesto kliče.
O premestitvah govorijo,
da drugje mi prostor naredijo.

Da potrebe drugje so velike,
da treba slišat je revnih krike.
A moja ušesa slišijo le to,
da tukaj meni je lepo.

Najprej tako bom začela,
da do vodstva se ljubezen mi bo vnela.
Prav počasi in oprezno,
hvalim provincialno gnezdo.

A ker uspeh se še nič ne kaže,
izberem to, kar men’ je laž’e.
Zdaj vse odločitve kritiziram,
s provincialko se ves čas prepiram.

Še sosestram skušam dokazati,
da Sveti Duh je ostal pred vrati.
da vodstvo ga k sebi ne spusti,
potem pa ‘tolk’ napak nar’di.

A tudi to nič ne zaleže,
vodstvo meni ne ustreže,
premestitvi ne utečem
pa, če še ne vem kaj, rečem.

Zdaj se jezim in vroče puham,
nad vodstvom hudo jezo kuham.
Prav, pa premestitev bom sprejela,
a vanjo nikdar ne bom verjela!

Kamorkoli me bodo poslale
težave hitro tam bodo nastale.
Vse s slabo voljo bom nar’dila,
za napake pa druge bom krivila.

Saj, če me ne bi premestile,
napake ne bi se zgodile.
Na vsa provincilana opozorila,
bom rekla: “Pa me ne bi premestila.”

Ko cela molitev v takih mislih mine,
se zavem, da zašla sem v temine.
Da iz priložnosti kazen sem naredila,
Božjo voljo sebi podredila.

Le okrog svoje stiske se vrtim,
strahovom svojim ‘strečt’ želim.
Res težko je dvigniti oko,
da človek vidi spet nebo.