Stara sestra pomodruje,
sama zase premišljuje:
“Joj, kaj vse bi jest nardila,
če spet mlade moči bi dobila!

Ko ne bi imela bolečin
in da revme ne dobim,
vsako jutro pa bi vstala,
predno ura bi drdrala.

Cel dan bil bi me le smeh,
mal po zraku, mal po tleh,
vsacga dela b se lotila,
brez strahu, da neb nardila”

Še Jezus tu mal premišljuje,
ko na skrivnem prisluškuje,
Vse nadloge je preizkusil,
le starosti nikdar ni okusil.

Na koga naj se zdaj obrne,
da sestri mal veselja vrne.
“Sv. Jožef, ta bo pravi,
saj vedno je v opravi stari!”

“Kako se s starostjo živi,
kako nadloge potrpi?”
Sv. Jožef čudno sina gleda
“Komu starost, da preseda?”

“Ej, tam na zemlji se jim toži,
da radi bli bi v mladi koži.
Kar naprerj mi godrnjajo
in čez leta ropotajo!”

Zdaj pa Jožef tiho pravi:
“Vsaka roža in vsak cvet,
enkrat morala bo umret.
Ko se še v zemlji prebudi,
se že smrti veseli.

Star človek je kot klasje zrelo,
ki ve, da ob žetvi bo bolelo.
Trpljenje vdano naj prenaša
in z molitvijo ne odlaša!”

Ta lepa, sveta navodila,
brž v veljavo so stopila.
Kdor pa zdaj še omaguje,
naj se po Jožefu zgleduje.