‘Potepanje’ – Pot iz Elbasana v Tirano. Tirana je le dobrih 54 km od Elbasana. Tokrat je vožnja z lokalnim taksijem trajala točno tri ure. Učim se potrpežljivosti. Ljudje – sopotniki v taksiju, ki je komaj še prepoznaven osebni kombi znamke ‘marcedes’, so tiho. Nihče se ne pritožuje, le mlajši ženi je zelo slabo. Po nekaj kilometrih ‘pošastne’ vožnje skozi gorske ovinke se je šofer usmili in ustavi za nekaj minut. Žena zmeče iz sebe odvečno vsebino in mirno sede poleg mene. Vonj, ki ga oddaja je neprijeten. Vadim se v solidarnosti z ubogimi. Že odločitev, da potujeva s s. Almuth v Tirano s taksijem je bil prvi korak te najine vaje. Ona prenaša vožnjo še težje kot jaz. Sedi za menoj in nekajkrat mi prišepne, da si želi, da bi bilo vožnje konec. Pa se žal vsa muka šele začenja. Tik pred Tirano se znajdemo v koloni. Mesto je odeto v temo, kot sredi noči. Blisk in grom napovedujeta hudo nevihto. V trenutku se cesta spremeni v deročo reko. Kolone avtomobilov se niti za milimeter ne premaknejo. Sestri Almuth že nekajkrat pozvoni mobitel. Vedno znova nemočno odgovarja v angleščini, nemščini in polomljeni albanščini, da nič ne razume. Sofija, naju čaka v središču Tirane, da naju odpelje do hotela Karitas, kjer se želiva udeležiti tečaja albanščine. Skrbi jo, ker naj bi že pred eno uro prispeli, naju pa ni.

Sofija je žena, ki skrbi za vso administracijo in kar je potrebno urejati z državo glede otrok in zaposlenih v naši vasi. Živi v Tirani in kadar je potrebno priskoči na pomoč tudi kot taksistka. Tokrat je vztrajna. Želi vedeti kaj se dogaja na cesti. Ne gre drugače, kot da ji šofer našega taksija razloži, kje smo in zakaj. Kakšno uro zatem nam končno uspe prispeti v center mesta. Cesta je v vodi. Ko stopim iz kombija, sem v vodi do kolen. Groza, imam občutek, da me bo odneslo. S. Almuth ima malo več sreče. Premočeni in naveličani vožnje se srečava s Sofijo, ki naju želi najhitreje pripeljati do stanovanja. Zagotavlja nama, da potrebujemo le pet minut. Pet minut pa je preraslo v polno uro ‘cijazenja’ skozi cestno zmešnjavo kulturne vožnje albanskih voznikov. Morda tri, štiri kolone vozil v eno smer. Zgodba se ponavlja. Vsi se nekam prerivajo in nikomur ni škoda lepega mercedeza ali novega forda, da se le pomakne za meter ali dva naprej. Odkrivam, da se ljudem v resnici ne mudi, da niso vezani na točnost in dogovore, ki se jih nihče ne drži. Vse je na približno. Tudi tečaj albanščine.

Večer z misijonarji v TiraniDvanajst misijonarjev iz sveta. Dva Slovaka in Portugalec, salezijanci, sestra iz Mehike, iz Španije, Švice, štiri Italijanke in me s sestro. Umik je dogovorjen, a že prav kmalu ugotovimo, da ne bo zdržal. Profesor ubira svoj čas. Pride ob dogovorjeni uri ali pa eno uro pozneje, to je zanj vse eno. Kmalu odkrije, da smo v skupini trije novinci, ki bolj malo razumemo, to ga ne gane. Predava slovnico in značilnost jezika in vsake toliko časa sam sebi odgovori: ťDobro, smo razumeli!Ť Mučim se. Zelo malo razumem, podobno gre ostalim, čeravno so že v nadaljevalnem tečaju. Pogrešam pogovor in vaje. Žal ne znam italijanščine, ker bi sicer razumela razlago sotrpinov. Počasi ugotavljam, da imam dva jezikovna tečaja hkrati, italijanščino pri mizi in ko se srečujemo med seboj ter uradno albanščino. Konec tedna ostanem sama s sestrama iz Mehike in Italije v Tirani. Stvar postane zabavna. Obedi, ki si jih same pripravljamo, so prava dogodivščina. O vsem kar nas zanima se pogovorimo. Stavki so sestavljenka italijanskih, angleških, nemških in albanskih besed, a se razumemo. Pogovarjamo se o delu in načinu življenja med temi ljudmi. Sestri me tolažita, da še po “Jaz prihajam iz Italije…” “Jaz pa iz Mehike …”dveh letih ne bom znala jezika in ne razumela tukajšnjega človeka. To mi je v tolažbo. Nekateri misijonarji so v Albaniji že več let, pa še ne znajo jezika in nimajo pravega poslanstva. Večina misijonarjev je Italijanov in govorijo z ljudmi v italijanščini. Zanimivo je poslušati našo molitev v albanščini, ki jo dobesedno črkujemo. Upam, da nas nebeški Oče razume, sicer pa se midva pogovarjava kar po slovensko.

Nekaj vtisov o Tirani. O prometu in kulturi vožnje rajši ne pišem, ker je živi kaos. Policajev s piščalko v ustih je na cesti toliko, da se niti ne ve kdo komu žvižga. Šoferji pa se na žvižge tudi požvižgajo. Avtomobili so pretežno marcedesi, golfi in fordi vseh modelov od najstarejših do najnovejših. Vozijo predvsem moški. Kadar je na cesti zastoj, vozijo tudi po pločniku. Prava umetnost je prečkanje ceste. Preprosto moraš stopiti na cesto in ubirati pot med avtomobili. Vedno se zahvalim Bogu, ko mi uspe ta podvig. Glavne ceste so ‘lepe’ in široke, brez črt, ki bi omejevale vozni pas. Prehodila sem središče Tirane in našla katedralo, ki je sodobno grajena cerkev. Imela sem srečo, da sem si jo lahko ogledala, ker je bila ravno maša.

Župnijska cerkev v ElbasanuCerkev v Albaniji je ‘mlada’. Njena zgodovina sega v čas, ko je sv. Pavel potoval v Rim in v Draču ustanovil prvo krščansko skupnost na takratnem ozemlju Ilirov. Od kdaj je Albanija in se točno ne ve. Dejstvo je, da so bili Albanci narod kristjani vse do vpada Turkov in Su1tanovih pohodov proti Rimu. Turki so ljudi na silo poturčili in takratne kristjane prisilili, da so postali muslimani. V nekaterih mestih so bili kristjani močnejši in tako se je vera ohranila vse do drugega vpada Turkov v to deželo. Del ozemlja so Turki v vojni zgubili in dobili so ga Italijani, ki pa so to ozemlje pozneje prodali Turkom za 30 000 ‘zlatnikov’. Tako so Turki ozemlje v celoti prevzeli in pobili vse redovnike, ki so bili žive priče žive Cerkve v deželi. Pustili so duhovnike, ki so bili duhovniki zaradi časti, da so lahko rekli, da smejo ljudje živeti svojo vero. Preostale duhovnike je dal pobiti narodni voditelj ťHodžaŤ, ki je želel imeti ateistično in komunistično državo. Po petdesetih letih diktature se je vera ohranila. Ljudje so skrivoma molili, se v duhu cerkveno poročali in se krščevali s krstom želja. Po padcu komunističnega režima, leta 1991, po smrti voditelja ‘Hodža’ so se ljudje vzdignili. Razbili so dobršen del državnega imetja in infrastukture misleč, da so razbili nekaj, kar je pripadalo sistemu, v resnici pa so razbili svoje imetje in ga sedaj počasi obnavljajo. Tako se obnavlja tudi Cerkev. Ponekod so se ohranile žive skupnosti, po mnogih mestih pa jih ni več. Misijonarji, ki so tu od začetka, ugotavljajo, da ne smejo biti več samo Karitas in ustanova za človekove pravice, temveč misijonarji v pravem pomenu besede, oznanjevalci evangelija in Božje navzočnosti med ljudstvom. Mnogi se dajo krstiti ker upajo, da se jim bodo po krstu odprla vrata v svet, ki je za njih obljubljena dežela – Italija, Nemčija -, niso pa pripravljeni živeti krščanstva.

Misjonarji so pretežno starejši. Največ je Italijanov. Domačih duhovnikov je malo in so mladi. Večina njih je bila posvečena po letu 1991. Redovne skupnosti so najmočneje zastopane med moškimi redovi: salezijanci, jezuiti, orjonisti. Ženske redovne skupnosti so manjše in raztresene po Albaniji. Sestre odpirajo šole, ambulante, vrtce in internate. Nekaj skupnosti se ukvarja izrecno z misijonarjenjem in katehezo, kar je zelo težko in še to na območju Skadra in Drača, kjer se je vera najbolj ohranila. V Elbasanu in južno proti Grčiji skorajda ni prvotnih krščanskih skupnosti. Ni cerkva, razen nekaj grkokatoliških in še te so redke. Kjer možno, se počasi obnavljata liturgija in občestveno življenje.

Razpisala sem se, kljub vsej pasivnosti, ki jo doživljam. Trenutno nimam svojega dela za katerega bi bila odgovorna, tako imam več časa za gledanje, opazovanje in poslušanje ljudi okoli sebe. Ob vsem se učim potrpežljivosti s seboj in drugimi. V se gre bolj počasi in na približno. Cene v trgovini trgovec prilagaja kupcu (beri: jo podvoji). Taksi (beri: avtobus) odpelje, ko se nabere dovolj potnikov. Kosilo, ko so jedi kuhane. Otroci želijo, da zlezem na osla, primeni palico in vajeti v roke in … jezdim. Pa če tudi dvakrat ‘copnem’ iz sedla na ne preveč prijazna tla, se otroci ne pritožujejo, ker mi v tretje uspe, si prislužim vrisk in aplavz. Tako imam zadoščenje jaz in otroci.

Obisk provincialne predstojnice s. Štefke BizjakDva tedna v Tirani sta zame novo izkustvo misijonske poti. Lepo je deliti čas in nemoč osebne omejenosti z ljudmi, ki gredo podobno pot. Misjonarka iz Švice je povedala: “Greš v Afriko in približno veš, kaj te čaka, veš kaj je delo misijonarja. Prideš v Albanijo, pa ne veš za kaj si tu. Iščeš, tiplješ, moliš in upaš, da bo Gospod ob pravem času odprl pot za pravi korak.” To izkustvo me tolaži in vliva upanje, da je Gospod z nami na tej sveti zemlji, kjer so redovniki kot žive priče pred več kot 500 leti dali življenje za Cerkev in vero. Pozneje skozi zgodovino pa mnogi, ki niso hoteli zatajiti Kristusa, ki je bil in je upanje mnogih. AMEN.

s. Slavka