Popotniki prijateljstva in vere
Postno srečanje slepih in slabovidnih ter njihovih spremljevalcev je bilo v soboto, 17. marca 2007, v naši skupnosti na Cankarjevi 23 v Novem mestu. Zbralo se jih je kar lepo število: nekateri so prišli iz okolice, drugi bolj od daleč, nekateri celo iz Kopra, Izole in Želimlja. Srečanje je bilo uglašeno na dogodek iz Janezovega evangelija, ki govori o “ozdravljencu v kopeli Betesda”. Voditelj srečanja je bil frančiškanski pater Marko Novak. Po premišljevanju o treh Jezusovih padcih na križevem potu pod vidikom bolnika (A. Pronzato) in uvodu v delo, so se udeleženci razdelili v tri skupine. V vsaki skupini je bila tudi ena naših sester. V razmišljanju in pogovoru so si podelili izkušnje z boleznijo, lastno ali pa bližnjih. Vprašali so se, kako gledajo na bolnika v Betesdi, ki je ozdravel po 38 letih bolezni. Pa tudi: ali se njegov položaj oziroma dogodek v čem dotika njihovega izkustva – zlasti tiste, v srce segajoče besede: “Gospod, nimam človeka …”. Sledilo je vprašanje o povezanosti “greha in krivde” z boleznijo, kar sploh ni nujno, da je med seboj povezano. Spraševali pa so se tudi o tem, kaj jim pomeni Jezusova bližina v bolezni – po molitvi, zakramentih, po služenju bližnjih.
Odgovore na ta vprašanja so si potem podelili še vsi skupaj. Kot dar pa so vse to – skupaj s svojo zunanjo temo – prinesli na oltar v evharistični daritvi. Morda je prav v taki skupini posebej čutiti, kaj pomeni nositi luč v svoji duši.
Nekaj misli iz pogovora:
Bog je z menoj in mi pomaga.
Bolezen je težka, dokler ne spoznaš smisla trpljenja in ga ne sprejmeš.
Duh veselja, ki je v tebi, se mora širiti navzven in križe lažje nosiš.
Brez Boga ne bi šlo; čutim njegovo pomoč.
Jezusova bližina mi daje moč v težkih preizkušnjah
Molitev drug za drugega je neuničljiva veriga vzajemnosti.
Obhajilo: Jezus je z menoj, ne samo ob meni.
Iskanje Boga, pogovor z njim, roka bližnjega v težkih okoliščinah, to je sreča.
“Nimam človeka”: težko je, če te nihče ne pokliče.
“Da bi vsak, ki bo v moj dom prišel, odšel vesel in srečen” (trdni sklep slepe gospe, ki ga še kako uresničuje!).
Po skupnem kosilu pa je prišla zbrane slepe in slabovidne razvedrit še dramska skupina, ki jo vodi s. Marjeta Fajdiga in so jim zaigrali igrico, ki so jo pripravili za Materinski dan. “Mamica, hvala!” – je naslov igrice.
Že med dnevom je bilo slišati željo in prošnjo, “da bi mogli biti dlje skupaj”. Malo za šalo malo pa zares je bilo rečeno, da bi v adventu preživeli skupaj en vikend, v postu pa kar en teden. Bog daj, da bi se dalo kaj tega uresničiti. Vsekakor je res, da od takih srečanj najbrž več prejmemo zdravi, zato je dobro, da so večkrat. Pričevanje vere teh ljudi je zelo veliko!
s. Darija Krhin
