V “Poslane ste” je zapisano, da nas “srečanje z živim Bogom oblikuje v skupnost, ki izraža in hrani svoje življenje na poseben način v skupni molitvi”, in nas “odpira za globljo povezanost z Bogom in med seboj” (K 29). Resničnost teh besed smo izkusile na Velikonočni ponedeljek, ko smo skupaj praznovale Dan skupnosti in prevzem službe novega provincialnega vodstva.

Zbrale smo se v naši skupnosti v Trnovem-Ilirska Bistrica – najprej pri skupnem kosilu, ki so ga pripravile sestre iz več skupnosti, za kar se jim iskreno zahvaljujemo. Prav tako pa tudi skupnosti, ki nas je sprejela, za vse, kar so morale več narediti zaradi našega skupnega praznika.

Že med kosilom se je ravznel prijeten pogovor med navzočimi sestrami. Sledil je ogled vrnjenega dela samostana, ki ga obnavljamo in smo ga poimenovale “Dom matere Terezije”. Ostali čas do svete maše pa je bil posvečen prijetnemu druženju in veselju, da smo se kot provinca zbrale skupaj k praznovanju. S. Alenka je pripravila kviz. Z igranjem kviza smo potrdile, da je “lepo biti Šolska sestra de Notre Dame”, obenem pa smo tudi pokazale, koliko poznamo skupnost svoje province. Ob tem nam je čas kar prehitro minil. Medtem sta se nam pridružili še sestri, ki zaradi neodložljive obveznosti nista mogli priti že prej.

Vrhunec dneva je bila evharistična daritev, ki jo je daroval g. Stanko Fajdiga, brat naše sestre Marjete Fajdiga. V začetku smo se zahvalile dosedanjemu provincialnemu vodstvu, sestram M. Štefki Bizjak, M. Martini Radež in M. Alenki Žibert. Izročile smo jim skromen dar, ki je bil “toliko bogatejši zato, ker je bil povezan z molitvijo zahvale pri evharistični daritvi”. “Ker moramo biti hvaležni posebno ljudem okrog sebe, se vam zahvaljujemo za vašo dobro besedo, za vsako uslužnost, za razumevanje, za čas, ki ste nam ga posvečale … in še za marsikaj drugega. Vse to so Božji darovi, ki smo jih bile deležne po vas. Zato vam iz srca kličemo: hvala za vse! Drage sestre, Bog vas blagoslovi in še naprej spremljaj na vaši poti življenja” (iz zahvale).

Gospod Stanko je v priložnostnem nagovoru med drugim rekel tudi tole: “Praznujete “dan skupnosti” in znotraj skupnosti tudi sprejem služb. Služba, ki jo nekatere sprejemate, je najprej izrazi skupnosti. Je dar skupnosti. Je poverjena in zaupana s strani skupnosti. Ni last, ni vaša v smislu izvora, ampak jo prejemate iz in v skupnosti. Hkrati pa jo prejemate tudi za skupnost. Je torej dar, še bolj pa je izziv, prošnja, klic, poklicanost in tudi odgovornost, da vsak dan postaja dar za skupnost. Dar iz skupnosti in dar za skupnost. Služba je vaša in ni vaša. Je vaša, kolikor živite in jo izvršujete v skupnosti in za skupnost, kolikor služite. In ni vaša, ker je dar in last skupnosti. Skupnost pa naj bo Kristusova! Bog daj, da bi tako zmogle uresničevati v praksi, kar ste zapisale na spletni strani, ‘da bi provincialno vodstvo utrjevalo edinost v provinci, da bi provinca kot duhovna skupnost bila sposobna nadaljevati poslanstvo, ki ga opravlja’.” » » »

Prevzem službe je bil pred darovanjem. Dosedanja provincialna predstojnica, s. M. Štefka Bizjak, je novi provincialni predstojnici, s. Dariji Krhin, izročila simbol, znamenje vodstvene službe: “Podoba roke, ki drži jajce: dovolj trdno, da ne pade, a tudi dovolj previdno, da se ne zdrobi. Že od leta 1985 je to znamenje v naši kongregaciji simbol vodstva, avtoritete v provinci,” je rekla s. Štefka ob izročitvi in dodala: “Osem let mi je to znamenje klicalo v zavest to nalogo, ob misli na vsako sestro, ki mi je bila zaupana.”

Nato je simbol izročila s. Dariji z besedami: “Na današnji dan ga izročam tebi z željo in molitvijo zate, da bi smisel, ki ga podoba izraža, pri svojem služenju sestram mogla čim bolje uresničiti” (besedilo izročitve).

Sledila je molitev novega provincialnega sveta, neke vrste obljuba za iskreno prizadevanje in zvesto služenje sestram v provinci. En del so vse tri sestre: s. Darija in njeni svetovalki: s. M. Štefka Bizjak in s. M. Marjeta Fajdiga, molile skupaj: “Dobri Oče, pomagaj nam, da bomo znale tako utrjevati edinost med seboj in med vsemi našimi sestrami, da bo naša provinca kot prava duhovna skupnost sposobna nadaljevati tisto poslanstvo, ki si nam ga zaupal po karizmi naše redovne ustanoviteljice, blažene Marije Terezije Jezusove Gerhardinger. Po njenem zgledu si bomo prizadevale pritrdilno odgovarjati tebi, dobri Bog, in tvojemu delovanju v nas ter pričevati za veselo hojo za Kristusom.

Naj nam pri tem pomaga Marija, Mati Cerkve in Mati naše kongregacije, ki nas ljubeznivo spodbuja, naj storimo, kar nam Gospod reče in kakor se nam Njegov klic razodeva po “Poslane ste”. Dobri Oče, blagoslovi vsako sestro naše province, našo kandidatko ter našo pripravljenost za služenje. Amen” (prim. Poslane ste).

Vse sestre smo v znamenje podpore novemu vodstvu in potrditve, da se zavedamo skupne odgovornosti za provinco, med sveto mašo tudi obnovile svoje redovne zaobljube. S. Darija je v povabilu k obnovitvi rekla:

“Mnogokrat skupaj prosimo dobrega Boga, ki nas je poklical v skupnost Šolskih sester de Notre Dame, za blagoslov naši provinci. Zavedamo se, da skupaj nosimo odgovornost za življenje in poslanstvo naše province ter za skupno prizadevanje pri iskanju in izpolnjevanju Božje volje.

Danes, ko smo zbrane skupaj in predstavljamo skoraj celotno provinco, morda še posebej čutimo, kako provinca mora biti naša skupna naloga in obveznost. Naša prošnja je prošnja k dobremu Bogu, naj v nas vseh utrdi pripravljenost, da bomo v goreči zvestobi njemu, Cerkvi in naši karizmi, nadaljevale poslanstvo Jezusa Kristusa in oznanjale njegovo blagovest ter ga razodevale s svojim življenjem in s podarjanjem ljubezni, vere in upanja – k čemur nas spodbuja naše redovno Pravilo.

V znamenje te pripravljenosti in podpore nam, ki ste nas poklicale v vodstveno službo, sedaj skupaj obnovimo svoje redovne zaobljube. Prikličimo si v spomin besede naše ustanoviteljice, ki nas vabi, ‘naj pogosto obnavljamo svoje zaobljube in to storimo z vedno večjo ljubeznijo’.”

Po maši smo se še enkrat zbrale skupaj v obednici in se res kot sestre prijateljsko med seboj pogovarjale, obenem pa se tudi seznanile z nujnimi klici, ki jih pred nas postavljata Cerkev in resničnost naše province. Razšle smo se z željo, da bi se spet kmalu dobile skupaj in na novo izkusile resničnost besed, da je res lepo, kjer se in kadar se sestre zberejo skupaj!