V soboto, 18. oktobra, nas je mati Terezija zbrala ob sebi na kapitlju v Novem mestu k zahvalnemu bogoslužju, ki ga je daroval g. prošt Jožef Lap. Z njim so somaševali dekan g. Anton Trpin iz Šentjerneja, šmihelski župnik g. Ciril Plešec, novomeška kanonika brata Erklavec, g. Janez Jesenovec, frančiškan p. Luka Pogačić, g. Alojzij Brce iz Podzemlja in g. France Mihelčič iz Št. Petra-Otočec. K zahvalni maši se je zbralo res lepo število ljudi, naših prijateljev, nekdanjih in sedanjih gojenk ter sorodnikov naših sester. Zastopane so bile skoraj vse naše skupnosti. Na koru je pel kapiteljski mešani pevski zbor pod vodstvom naše sestre. S petjem in prošnjami je sodelovala tudi skupina mladih deklet. Posebnost bogoslužja je bila tudi navzočnost skupine Vera in luč. Kot bi se v nekem smislu ponovil začetek v Sloveniji, ko so sestre začele prav z najbolj ubogimi, z gluhonemimi otroki.

V začetku je vse pozdravila provincialna predstojnica, s. Štefka Bizjak. Posebej je pozdravila sestri iz Zagreba, s katerimi nas vežejo skupne korenine, ki sta se nam pridružili v zahvali. Poudarila je, da je praznovanje predvsem zahvala Bogu za kongregacijo, ki jo je mati Terezija ustanovila pod njegovim navdihom. Izrazila je prošnjo, da bi sestre tudi danes znale in zmogle bogato dediščino matere Terezije ponesti dalje v naše okolje, v slovenski prostor.

Gospod prošt je v homiliji najprej izrekel čestitke za 170-letno prehojeno pot naše karizme. Poudaril je, kako je mati Terezija kot 12-letno dekle spoznala božjo voljo, začutila krizo svojega časa in šla v boj; kot mnogi drugi svetniki je čutila, da mora nekaj narediti.

Čas, v katerem živimo, je podoben času matere Terezije. Na nas je sedaj, da nekaj naredimo. – Nato je jubilej označil kot izziv za nas, sestre, pa tudi za vse ostale. Izziv pa je v tem, ali pravilno gledamo na znamenja, ki nam jih Bog pošilja danes in ali smo potem tisto primerno sredstvo in orodje, ki ga Bog potrebuje danes za delo. Naj naša ljubezen vedno bolj napreduje, da bomo znali razbirati, kaj je boljše in živeti pravo pot – je zaželel ob koncu.

Pred pozdravom miru je skupina deklet ponesla prižgane lučke med ljudi v cerkvi. S tem simbolnim dejanjem so želele pokazati, kako Jezus v nas prebuja hrepenenje po luči in miru. Obenem nas vabi, naj luč njegovega miru ponesemo v svet. Danes smo mi ti nosilci luči in miru v vsakdanjost človekovega življenja. Luč pa je bila tudi simbol karizme kongregacije in prošnja, da bi še naprej rodila sadove dobrega – po svetu in tudi pri nas.

Po sveti maši so bili vsi udeleženci bogoslužja povabljeni na prostor pred proštijo, da so se lahko srečali z nami. Sestre, ki so v Novem mestu in drugi dobri ljudje pa so poskrbeli za pogostitev. Pripravile so tudi razstavo o našem delu, ki je zbudila veliko zanimanja. Obujenih je bilo veliko spominov in izrečenih mnogo dobrih želja za to, da bi karizma blažene matere Terezije Jezusove dalje živela po delu sester Notredamk na Slovenskem in drugod po svetu.

sDK

[Predvajaj]