2003 Jaslice v naših skupnostih

Jaslice v skupnosti na Podutiški v Ljubljani

Jaslice v skupnosti na Kapiteljski 4 v Novem mestu

Jaslice v skupnosti na Cankarjevi v Novem mestu

[Predvajaj]

8. 3. 2023 s. Alenka

Obvestila Leave a reply

Bogu hvala za 60 let življenja s. Marije Kastelic

2. 3. 2023 s. Magda Burger

1. marca 2023 se je skupnost na Šišenski skupaj s s. Marijo zahvaljevala Bogu za njenih 60 let življenja. Bog jo živi!

Obvestila Leave a reply

24. 2. 2023 s. Alenka

Vabljeni vsi, ki bi radi v postnem času preživeli vikend v molitvi, tišini, osebnem delu, pa tudi v skupnih pogovorih in podelitvah ter tako tkali tesnejši odnos z Gospodom in globlje okušali Gospodovo darujočo se ljubezen, ki gre do konca. Vikend vodi: p. Silvo Šinkovec, DJ in s. Irena Jurgec, ND Prijave in informacije: irena.jurgec@gmail.com, GSM: 031 485 987

Praznik Gospodovega darovanja

1. 2. 2023 s. Alenka

»Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali … Tvojo dušo pa bo presunil meč.« (Lk 2, 34-35) To je bilo dvojno darovanje: Mati Marija je darovala Sina Jezusa – in sebe. Naj bo tudi vsak moj dan darovanje – skupaj z Marijo za Jezusove namene.

Obvestila Leave a reply

Blagoslovljen Božič in novo leto

23. 12. 2022 s. Alenka

Obvestila Leave a reply

Glasilo Šolskih sester de Notre Dame

7. 11. 2022 s. Alenka

Glasilo v PDF obliki Continue Reading…

Obvestila Leave a reply

Praznik ustanovitve Šolskih sester de Notre dame

24. 10. 2022 s. Darija Krhin

»Vsa božja dela zorijo počasi in v trpljenju, potem pa toliko bolj trdno stojijo in toliko lepše cvetijo.« (M. Terezija) »Redovna skupnost je predvsem skrivnost, ki jo je treba sprejeti s hvaležnim srcem v jasni razsežnosti vere« (BZS 12).Tako je bila sprejeta in tako je zaživela tudi kongregacija šolskih sester de Notre Dame, ko je Karolina Gerhardinger, z redovnim imenom Marija Terezija Jezusova, 24. oktobra 1833 še z dvema dekletoma začela skupno redovno življenje v kraju Neunburg vorm Wald na Bavarskem. Skupnost je zaživela, ker je božji klic našel odgovor v srcih ljudi, ki so bili močni v veri, daljnovidni in pogumni v dejanju. In iz tega medsebojnega prepletanja božjega klica in človeškega odgovora kongregacija živi še danes. Continue Reading…

Blog, Utrip province Leave a reply

Kaj mi v življenju pomeni Marija?

14. 10. 2022 s. Darija Krhin

Mesec maj mi ostaja v najlepšem spominu, potem pa vsakoletna družinska romanja v različna Marijina svetišča. In nenazadnje sem prišla v redovno skupnost, ki je izročena Mariji. Torej sem njen otrok in ona je moja Mati. Kako velika milost! Rožni venec je moja najljubša molitev, saj njegove skrivnosti odkrivajo lepoto in smisel njenega življenja in poslanstva. Continue Reading…

Blog, Obvestila Leave a reply

Bogu hvala za 50 let redovnega življenja s. Ivanke Trček

14. 10. 2022 s. Alenka

V nedeljo, 2. oktobra 2022 je g. župnik Andrej Jemec povabil s. Ivanko v njeno rojstno župnijo Žiri. Ob tej priložnosti se je odvjal naslednji pogovor: Continue Reading…

Obvestila Leave a reply

Hvaležnost – drug izraz za vero?

8. 10. 2022 s. Alenka

28. navadna nedelja – LETO C

Dragi bratje, drage sestre! Razlagalci Svetega pisma pravijo, da je evangelij, ki ga je napisal evangelist Luka, na poseben način radostna vest za vse, ki so v katerikoli stiski, ki so potrebni veselja, upanja, ozdravljenja in odrešenja. Z ozdravitvijo desetih gobavih mož je Jezus to ponovno pokazal in potrdil, kako so mu blizu ponižani, bolni, izrinjeni na rob družbe. To so gobavi tudi bili: dobesedno so bili izključeni iz družbe in se niso smeli približati ljudem. Zato evangelist pravi, da so od daleč “na ves glas govorili: Jezus, Učenik, usmili se nas!”
Continue Reading…

Blog, Duhovna misel Leave a reply

“Gospod, tudi nam pomnoži vero!”

1. 10. 2022 s. Darija Krhin

27. navadna nedelja – LETO C – Rožnovenska nedelja

Dragi bratje, drage sestre!
Kaj je vera? Če bi nas nekdo izzval s tem vprašanjem, kaj bi odgovorili? Bi bil naš odgovor v naštevanju značilnosti vere? Da je božji dar, nadnaravna krepost, ki jo vlije Bog? Da je človekova osebna pritrditev celotni resnici, ki jo je Bog razodel? Da za kristjana verovati v Boga pomeni obenem verovati v njegovega Sina Jezusa Kristusa? Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je “verovati dejanje razuma, ki pritrdi Božji resnici na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje z milostjo”. Pismo Hebrejcem pa pravi: “Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo,”(1,1) s čimer hoče reči, da je vera predvsem oseben odnos med verujočim in Bogom. “Če naj bo odgovor vere človeški, ga mora človek dati ‘Bogu prostovoljno’ … Bog kliče ljudi, da mu služijo v duhu in resnici; zato jih to klicanje sicer obvezuje v vesti, prisili jih pa ne,” trdi 2. vatikanski cerkveni zbor (prim. VS 10-11). Pri tem je pomemben še en vidik, ki ga apostol Pavel izrazi z besedami: “Vera je iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi” (Rim 10,17).
Te misli se ponujajo ob prošnji apostolov Jezusu, naj jim “pomnoži vero”, prošnji, ki jo prinaša evangelij 27. nedelje med letom. Kaj je končno prava vera, tista, ki bi jo bilo dovolj, če bi bila velika kot “gorčično zrno”? Da z vero zmoremo vse, je potrdil Jezus sam, ko je očetu božjastnega dečka dejal: “Glede tega ‘če moreš’ pa – vse je mogoče tistemu, ki veruje” (Mr 9,23). Dečkov oče je takoj na ves glas rekel: “Verujem, pomagaj moji neveri!” Oče je prosil Jezusa, naj ga reši njegove nevere, oziroma naj pomaga njegovi slabotni veri. Morda bi morali to prošnjo z zaupanjem tudi sami večkrat ponavljati. Ob tem bi se zavedli, da je vera kot majhno seme, v katerem pa je veliko življenjske moči in poguma, ki ga potrebujemo. Vera je predvsem naš odnos do Jezusa Kristusa. Kadar jo tako doživljamo, smo tudi sami prepričani s sv. Pavlom: “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13). Vera je tista moč, ki stori, da ne zaupamo samo sami vase, ampak smo odprti za Božje delovanje v svojem življenju. Kot pravi drugo berilo, nam “Bog ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti” (2Tim 1,7), da bi v življenju imeli “za vodilo besede zdravega nauka …, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa” (1Tim, 1,13).
Vera pa se hrani iz redne molitve, zakramentov ter branja in premišljevanja Svetega pisma, to je, Božje besede. V mesecu, ki smo ga dobro začeli, je poleg tega ‘hrana’ naše vere tudi rožni venec, ki ga mnogi imenujejo “katekizem preprostih ljudi, katekizem družine”. Marijin rožnovenski mesec nas vabi, da bi rožni venec ne le molili, ampak tudi živeli. Skrivnosti rožnega venca so vzete iz evangelija, zato je tudi ta molitev povabilo, naj živimo evangelij. Če bomo trideset dni zavzeto molili in živeli to, iz česar se napaja naša molitev, se bo ob koncu moralo nekaj poznati. Premišljevanje skrivnosti rožnega venca pa nam daje moč, da svoje življenje vedno bolj oblikujemo po Jezusovem.
Rožni venec nekateri imenujejo “psalterij Device Marije” in je ena najbolj priljubljenih molitev h Gospodovi Materi. Rožni venec je molitev, ki ima svetopisemski značaj, saj je osredotočena ob premišljevanju odrešenjskih dogodkov Kristusovega življenja, kateremu je bila tesno pridružena Devica Marija. Glede vrednosti in učinkovitosti te molitve obstajajo številna pričevanja pastirjev in ljudi svetniškega življenja. Morda tudi sami vemo zanje; še bolje pa je, če že iz lastne izkušnje poznamo vrednost te molitve in verjamemo v njeno moč. Ob tem ne pozabimo tudi tega, kar je pred leti zapisal sedanji papež in lepo osvetljuje prav pobožnost do Božje Matere Marije: “Gotovo ni nobeno naključje, da danes znova prihaja do velike naklonjenosti do Marije, ki nam krščanstvo približuje na zelo ljubezniv način in ki nam kot mati zares znova kaže vrata vanj.” Mislimo na to, ko bomo osebno ali skupaj, doma ali v cerkvi, molili rožni venec. Marijo pa obenem prosimo za dar močne, žive vere.

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Da bi se nam odprle oči!

25. 9. 2022 s. Darija Krhin

26. navadna nedelja – LETO C – SLOMŠKOVA NEDELJA

Dragi bratje, drage sestre!
Če smo vsaj malo pozorni na evangeljske odlomke, ki jih sedaj poslušamo ob nedeljah, lahko hitro opazimo, da je Jezus svojim poslušalcem rad govoril v prilikah. Evangelist Matej pravi dobesedno: “Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike” (13, 34). Prilike so v pomoč tudi nam, da se vprašamo: Kdo sem jaz v priliki? Kaj velja v njej zame? V čem me posebej nagovarja?
Tudi na 26. nedeljo med letom je evangelij Jezusova prilika, ki govori o nevarnosti bogastva. Že prej nas je jasno opozoril, da “ne moremo služiti Bogu in mámonu”. Bogastvo se navadno človeku predstavlja v tako sijajni luči, da postane njegov suženj – neke vrste bog, kateremu je na videz lepše, zlasti pa lažje služiti, kot pravemu Bogu. Sveto pismo pravi, da je lakomnost malikovalstvo in da “noben malikovalec nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu” (Ef 5,5). V prvem pismu Timoteju pa je rečeno: “Korenina vsega zla je namreč pohlep po denarju. Po tem so nekateri hlepeli in tako zablodili proč od vere, s tem pa sami sebi zadali veliko bolečin” (6,10). Farizeji so se Jezusu posmehovali, ko je svaril pred nevarnostjo bogastva, zato so jim veljale besede: “Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste” (Lk 6,25). Apostol Jakob pa dodaja: “No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas. Vaše bogastvo je preperelo …” (5, 1sl.).
Zakaj toliko svarjenja pred nevarnostjo bogastva? Nekoliko se pomudimo ob Jezusovi priliki o “bogatašu, ki se je oblačil v škrlat … ter se dan na dan sijajno gostil” in o revežu Lazarju, “ki je ležal pri njegovih vratih in je imel polno ran po telesu”, ki to vprašanje osvetli še z enega vidika. Prilika naj bi njegove poslušalce farizeje, ki so se mu posmehovali, morda le streznila, da bi videli življenje z vidika večnosti in spoznali čas milosti, ki jim je bil dan, ter se morda spreobrnili. V večnosti namreč veljajo drugačna merila in človekova večnost se “gradi z ‘materialom’, ki ga od tu, z zemlje, pošiljamo tja”, če uporabimo prispodobo. Zato je tako pomembno zdaj spoznati čas, ki nam je dan za spreobrnjenje; po smrti ne bo več časa.
Jezus s trdo besedo prilike ne obsoja bogatašev; njegove besede so opomin, da bi odprli oči in videli še kaj drugega, razen sebe in svoje dobrine. Svet je poln Božjega reda in lepote, česar pa ti ljudje navadno ne vidijo; tudi nimajo časa, da bi poslušali, kaj Bog govori vsak dan, v vsakem času in vsem ljudem. Tudi čudeži jih ne prepričajo. V priliki je rečeno: “Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.” Bogatinu iz prilike Jezus sicer ne pripisuje kakšne posebne hudobije: preprosto bil je bogat, se s tem okoristil in živel v udobju. Ni pa videl ubogega Lazarja, ki je ležal pri njegovih vratih. Preveč ga je prevzelo lastno udobje, zato ni mogel opaziti človeka, ki je takorekoč umiral ob njem. Greh bogastva je v tem, da ima tisti, ki ga poseduje, zase tako široko merilo, da mu je vse dovoljeno, medtem ko je “naravno”, da drugim manjka skoraj vse.
Kako uiti tej prevarljivi nevarnosti? Apostol Pavel piše Timoteju: “Bojuj dober boj vere, sezi po večnem življenju …”. Imeti vero pomeni imeti vedno pred očmi Kristusovo misel, njegovo življenje in čutenje ter se hraniti z Božjo besedo. Tako je naše življenje v skladu s Kristusovim, ki je bil “bogat, pa je zaradi nas postal ubog, da bi mi obogateli po njegovem uboštvu” (2 Kor, 8,9). Torej bi moralo biti vse, kar je Bog storil in kar še vedno dela za nas, nagib, da smo tudi sami velikodušni do ljudi v stiski, prijazni do tistih, ki potrebujejo tolažbo in ljubeznivi do vseh, kot je Bog do nas. Svetniki so v tem naši veliki vzorniki. Pomislimo na blaženega škofa Antona Martina Slomška, “svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno. Naj nas prevzema njegova notranja trdnost in njegov evangeljski optimizem, zakoreninjen v neomajni veri v Kristusovo zmago nad grehom in nad hudobijo” (JPII.). Naj nam on pomaga odpreti oči!

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Intenzivno krščanstvo

17. 9. 2022 s. Darija Krhin

25. navadna nedelja – LETO C

Dragi bratje, drage sestre!
Spet smo postavljeni pred nov izziv: krščanska vera zahteva vsega človeka, saj Bog želi, da smo kristjani ljudje, ki se zavedamo svojega poslanstva in odgovornosti v konkretnem svetu, v katerem živimo. Zato nas je v svoji previdnosti vanj postavil. Na to misel nas navaja Jezusova prilika iz evangelija 25. nedelje med letom. Z njo smo postavljeni pred izbiro med Bogom in bogastvom. Na nas pa je, kako se bomo odločili.
Jezus ostro obsodi bogastvo, ki ga imenuje “krivični mamon”, ker je večkrat povezano s krivičnostjo. Bogastvo je pogosto sad krivičnosti, pogosto jo ustvarja in pogosto vodi do moralnega propada. Je to preveč negativno gledanje? Prav gotovo ni vse bogastvo krivično pridobljeno; da pa obstaja v njem nevarnost za človeka, je Jezus pokazal tudi ob drugi priložnosti, ko je dejal: “Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo (Mt 19,24). Pa tudi sicer je večkrat pokazal na njegovo nevarnost za človeka. To potrjuje prilika o bogatem mladeniču, ki ni bil pripravljen odpovedati se svojemu bogastvu zaradi Božjega kraljestva (Mt 19, 16sl.); prilika o bogatem možu, ki mu je polje dobro obrodilo in je delal načrte, kako bo nakopičil svoje bogastvo, ni pa vedel, da bo še tisto noč umrl (Lk 12, 16sl.); in skoraj zastrašujoča pripoved o bogatinu in ubogem beraču Lazarju (Lk 16,20). Tudi evangelij te nedelje je nedvoumen: “Ne morete služiti Bogu in mámonu.” Če smo iskreni, moramo najbrž priznati, kako hitro lahko postanemo sužnji denarja in blagostanja, ki si ga moremo z njim poskrbeti. Kadar se to zgodi, takrat ugasne zanimanje za Boga in Božje. Ob tem tudi pozabljamo, da nam denar v trenutku smrti ne bo služil. Če pa smo denar in druge dobrine uporabljali za to, da smo delali dobro, bomo sprejeti “v večna bivališča”, pravi Jezus.
Temeljno vprašanje za nas ostaja ali smo otroci luči ali otroci sveta. Kriterij je jasen: otroci tega sveta vlagajo več moči v pridobivanje bogastva in manj v duhovno rast, otroci luči pa naj bi delali ravno obratno. Merilo njihovega prizadevanja je in mora biti evangelij, moč za uresničenje le-tega v življenju pa redna molitev, premišljevanje Svetega pisma, ljubezen do ubogih in prejemanje zakramentov, zlasti evharistije. Ob tem se sprašujejo: Kaj Bog želi, da storim? Kako morem svoje življenje in vse, kar imam, izročiti v njegove roke? in podobno.
Ob takem gledanju na vero v svetu, v katerega smo postavljeni, pa se zavemo, da Gospodova beseda strogo sodi tudi družbo, ki na tako različne načine ponuja mladim – pa ne samo njim! – kot ideal kult bogastva, ne daje pa, da bi v njih rasla zavest o tem, kaj je v iskanju in v uporabi le-tega dobro in kaj zlo. Brez dvoma je “krivično bogastvo” tisto, ki prihaja iz prodaje mamil, ugrabitev ljudi, izkoriščanja s prostitucijo, oderuštva, itd. Denar lahko postane “krivično bogastvo” tudi takrat, ko postane gospodar človekovega srca in družbenega življenja, kadar je nakopičen v rokah maloštevilnih ali kadar se gleda nanj kot na najvišje dobro, ki more rešiti vse človeške probleme – namesto, da bi bil na prvem mestu človek, pomoč mladim, skrb za ostarele po domovih, za prizadete, za družine v težavah, za kulturo in podobno.
Morda ne bo odveč, če se spomnimo še besed Janeza Pavla II. iz Apostolskega pisma ‘Ob začetku novega tisočletja’ (29) o tem, da mora biti tudi “družbeno življenje zasidrano v božjem načrtu”. Saj je nemogoče s “čarobno formulo pristopiti k velikim izzivom našega časa. Ne, ne bo nas rešila formula, ampak Oseba, in gotovost, ki nam jo vliva: ‘Jaz sem z vami!’ Torej ne gre zato, da bi iznašali ‘nov program’. Program je že tu: je tisti, kot je bil zmeraj, zbran je v evangeliju in v živem izročilu. Če ga analiziramo do konca, spoznamo, da se osredinja v Kristusu. Njega je potrebno spoznavati, ljubiti, posnemati, da bi v njem živeli … in z njim spreminjali zgodovino vse do njene dopolnitve v nebeškem Jeruzalemu”. Krščanstvo torej ni postranska stvar! Smo pripravljeni sprejeti ta izziv?

Blog, Duhovna misel Leave a reply

Šolske sestre de Notre Dame

"Služimo Troedinemu Bogu vse življenje z veseljem!" (bl.M.T.)

2003 Jaslice v naših skupnostih