Praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. Praznik, ki ga ne bom nikoli dovolj razumela, doumela in samo slutim lahko tvojo brezpogojnost. Ko pomislim, da nas imaš tako rad, da rečeš: “Evo, tako te imam rad, da me smeš zaužiti!” ne morem, da mi ne bi šel srh po hrbtu. Hvaležna sem ti, da si se skril pod podobo kruha. Hvaležna, ker upoštevaš človeško šibkost. Kako bi zakomplicirali, če bi se pokazal v vsej svoji krasoti tam v kruhu! Nihče se ti ne bi upal približati in nihče si ne bi drznil imenovati se: “Hrana življenja!”. Tako pa te prejemam, držati te smem in celo deliti drugim. Hvala, Gospod. Procesijo smo imeli tudi v naši župniji. Lepo je bilo. Ministranti so verjetno najbolj uživali, ko so z vso legalnostjo in dovoljenjem povzročali tak hrup z zvončki, da ni bilo slišati nič drugega. Tudi pritrkovalci v zvoniku so imeli svojo mogočno vlogo. Ma, ni da bi se sekirali. Glavno je, da bi ti bil češčen in ljubljen. Sicer pa, procesija je menda zato, da se vidi in sliši, da se prizna, da si ti Gospod in Vladar. Pa naj se cel svet postavi na glavo. Tudi sama sem se pridružila glasnemu petju in molitvi. Občasno se mi je zazdelo, da sem tako glasna, da bi mi v risanki prikazali vse glasilke deset centimetrov izven grla. Pa res ni, da bi se “sekirali”. Naj se vidi in sliši, da si ti Gospod in Vladar. Tako je in tako bo. Amen.