Hvala Gospod, ker si mi dal angela varuha. Prepričana sem, da ima z menoj vedno dovolj dela, za danes pa vem, da se je naužil slovenskih cest za kar nekaj časa. Ko sem se dopoldan vračala iz Šenčurja, nisem nič pomislila, kaj delam. Saj veš, govorila sem s teboj, o tem, kako je bilo na srečanju in tako v vsej raztresenosti zavila levo namesto na desno in kar naenkrat nisem več vedela, kje sem. Pa sem ustavila nekega kmeta – niti sanja se mi ne, v kateri vasi je to bilo in ga vprašala, če cesta le morda pelje proti Ljubljani. Veš, kaj mi je povedal? Naj ti obnovim. Rekel je: “Ja, sestra, če vse ceste peljejo v Rim, boste po tej tudi do Ljubljane lahko prišli.” Pa sem res, samo – nekoliko dlje je trajalo. Hm. Vožnja pa je le srečno minila.
Zvečer sem bila še pri zaključni veroučni maši na Brdu. Ko sem videla do zadnjega kotička napolnjeno cerkev, sem molila, Jezus, da bi veroukarji in njihovi starši slišali župnikove besede, ko je poudarjal:”Za molitev in mašo NI počitnic. Drugače pa si le odpočijte, da bomo jeseni sveže začeli!” Pa se bodo kar prilegle. Ne le otrokom, tudi meni. Počitnice, namreč. In tudi zapomnila si bom – gotovo – in na počitnice povabila s seboj tudi tebe. Hvala, ker že sedaj vem, da si vabilo sprejel.