Nocoj sem “vrgla oko” na Evrovizijo. Izbor popevke. Ojej. Spektakel in pol. Pa sem se zaznala v premišljevanju, koliko ljudi to gleda. Komentator je govoril o stotisočih. Bog ve, če so med njimi tudi tista dekleta iz zborčka, ki komaj odprejo usta pri petju. Če se zgledujejo po marsičem (hm, ne govorim o modi in oblačenju …), bi se lahko tudi po tem. Nekateri pevci so skoraj zagrizli v tisti mikrofon. Kakšna zavzetost! Jezus, ne vem, če te to zanima, pa vendar ti kar moram povedati. Nevoščljiva sem. Vsi ti pevci so za preproste točke telefonskih klicev dali iz sebe vse – energijo, moč, glas … za slavo, ki je in ki je ni – saj bo drugo leto spet to tekmovanje in potem … Ne vem, če se je kdaj zgodilo, da bi ena skupina zmagala večkrat. Ko bi znala in zmogla navdušiti naše šmarničarje, otroke, starše … ljudi, s katerimi se srečujem in ne nazadnje mene samo, da bi dali vso energijo, moč, glas, za slavo, ki ne mine. Kako se že glasi ena od tvojih besed: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vso močjo …”? Pomagaj in podpri nas, Gospod! Amen.