Premišljujem Gospod, veš, o tvoji Mami. Spominjam se dni na duhovnih vajah, ko me je spremljala tako intenzivno, da skoraj lahko rečem, da me je učila moliti. Zdi se mi, da je njena veličina prav v njeni popolni zavesti, kdo je ona in kdo si ti – njen Sin in Gospod. Kjerkoli sem in kadarkoli premišljujem o njenem življenju povsod zaznavam prav to. Ne morem se ustaviti samo pri njej. Vedno mi pogled obrača nate. Zanimiva je, veš. Hvala ti zanjo. Oh, ko bi ji le mogla in znala slediti! Ne gre, da bi samo jamrala in si želela. Bo kar treba poskusiti, ne? Mi prihaja na misel stavek, da bom to naredila jutri, ker je danes že pozno. Pa sem se ujela. Ker ta jutri zna biti prav zanimiv – do njega je še cela noč. Kaj, če bi jo skušala posnemati že nocoj in ti izročila današnji dan ter vse, s katerimi sem se danes srečala? Tako bodi. Amen in lahko noč.