Moji prvi vtisi, ki se počasi urejajo v moji glavi in srcu, so še obarvani z domotožjem. Seveda mi misel najprej poroma na letališče od koder se je vse skupaj začelo. Veliko mi pomeni slovo od prijateljev, sestre in njene družine, s. Cirile in s. Štefke, ki so me pospremile. Lep čas poleta moj pogled ni prodrl do zemlje, ampak se je topil v solzah. Ko sem prvič zmogla videti dlje smo leteli nad Jadranskim morjem in to tako nizko, da sem razločno videla plaže in njene obiskovalce. Albanijo sem z lahkoto prepoznala po bunkerjih, ki štrlijo iz zemlje in letališče v Tirani je komaj podobno letališču, čeravno mi je s. Almuth povedala, da je že za sto procentov bolje kot je bilo v času, ko je ona prvič prišla v te kraje.

Na samem letališču so imeli veliko problemov z mojimi dokumenti in na koncu so mi dovolili vstop in zahtevali samo 10 eurov. Pozneje nisem imela več problemov in smo se s s. Almuth hitro našli.Pročelje dokaj urejenega stanovanjskega bloka v mestu

Pot v Elbasan se je ‘vlekla’ skozi glavno mesto, ki je odraz revščine na eni strani in bogastva na drugi. Lepo zgrajene hiše, poleg kupi podrtij in umazanije. To se preprosto ne da popisati. Ljudje sodobno oblečeni, le malo naprej prava ‘ciganija’. Dobri nemški avtomobili, predpotopne škatle, ki niso več podobne avtomobilom, osli in konji vse vozi v vse smeri. Nobenega reda. Šoferji trobijo, ljudje skačejo na cesto kot kokoši. Lahko bi zapisala: kaos na prvi pogled.

Električna napeljava je ‘zelo varna’Takoj ven iz mesta sama revščina. Ljudje sedijo, kjer je. Nobenega reda. Vse umazano in razbito. Pot pa se je vila visoko v hribe in potem dolgo po grebenu in končno smo se začeli spuščat v dolino. Vso pot v dolino so ljudje ob cesti prodajali svoje pridelke. Vsak prodajalec je imel mini tržnico z vso mogočo šaro in sadjem. Vmes so nas ustavili policaji in zahtevali od šoferja, da plača kazen, ker se je izognil eni veliki luknji na svojem voznem pasu. Še sreča, da sva bili s sestro v avtomobilu, kajti ko so zagledali naju, smo lahko nemoteno nadaljevali pot. Cesta, ki jo imenujejo avtocesta je podobna cesti čez Gorjance.

Če želiš, da ti pripeljem pesek, povej.Bližje ko smo bili mestu Elbasan, slabša je bila tudi cesta. Le nekaj sto metrov smo vozili proti mestu in že smo zavili proti misijonu. Ob cesti osli. V travi sedeče ženske in starčki. Kup smeti in same luknje na cesti. Visoko obzidje. Porisane hiše in velika železna vrata, ki so se ‘samodejno’ odpirala s pomočjo ‘varnostnika’, so napovedovale misjonsko vas. Na dvorišču otroci in njihove vzgojiteljice. Otroške oči in usta so kričala “motra” Vsi so želeli, da jih hkrati stisnem k sebi in pobožam. Vsi vprek so kričali svoja imena in me ne vem kaj vse spraševali. Domače in hkrati tuje sem se počutila med njimi.

Uprava, kapela in stanovanje sesters. Almuth mi je izborila nekaj trenutkov, da mi je pokazala, kje bom živela in odložila svoje stvari. Presenečenje se je zarisalo na mojem obrazu ob pogledu na moje novo stanovanje. Imam veliko dnevno sobo, majhno sobo in toaletne prostore. Skratka, za misjone izredno veliko udobje. Vse je preprosto a lično urejeno. Poleg mojega stanovanja živi s. Almuth. V bližnji prihodnosti načrtujeva, da si bova uredili skupne bivalne prostore s kuhinjo, da bova lažje živeli skupnost.

Hitro, in pazi na korake!Že prvi večer so mi otroci zaplesali nekaj njihovih plesov in bili vsi srečni, ko so me zvabili da sem se jim pridružila. Prva noč je bila neskončno dolga, ker so me napadli komarji, ki jih nisem uspela dovolj hitro pobiti. Po skoraj neprespani noči me je čakalo novo presenečenje. Zjutraj smo se odpravljali k maši in to vsi. Približno triintrideset oseb se je natrpalo v kombi in mene so posadili za volan. Bila sem tako presenečena, da se tudi branila nisem. Šele ko smo pripeljali na ‘glavno’ cesto mi je šofer rekel, da me zamenja, če želim.

Seveda sem bila ponudbe nad vse vesela. Tu se namrečvozi še trikrat ali večkrat slabše kot v Italiji. Vsi imajo prednost in ni nujno, da bela črta omejuje vozni pas. Na cesti niso samo avtomobili, temveč vsa vozna vprega z živo vlečno silo, pešci, kolesarji, ki ne poznajo leve in desne, otroci, brez števila jam in lukenj, kupi smeti in odpadnega gradbenega materiala.

Kombi, ki vse prepeljeDo cerkve so otroci vso pot prepevali. Šofer je pobral še nekaj ljudi. Sicer ne vem kam so se stlačili, ampak pomembno je, da so se peljali. Pred cerkvijo je sledilo neskončno pozdravljanje in objemanje. V mestu namreč deluje približno dvajset sester iz različnih redov, kar je kar zanimivo. Sestre, ki imajo dom za otroke so s seboj pripeljale tudi vse otroke. Pisana množica ljudi. Eni bolj ‘moderni’ kot drugi. Dekleta oblečena po zadnji modi. Skratka, bila sem vesela ko se je začela maša. Seveda nisem nič razumela razen pozdrava miru in obhajila in nekaj popevk, ki so prevedene iz italijanščine. Po maši se je vsa zgodba z objemanjem ponovila. Še sreča, da se nam je mudilo domov.

Obednica sredi ‘vasi’Kosilo je ob nedeljah vedno enako. Riž in piščanec. Veselim se, da si bova lahko s sestro vsaj ob nedeljah kuhali, kar nama je všeč. Sicer je dobro, da jeva z otroki, saj so kuharice drugače prehitro zadovoljne s svojim delom. Hrana je bila vsaj do sedaj dobra. Veliko zelenjave in sadja, kar mi je všeč. Otroci nimajo preveč radi zelenjave, ampak kar jedo, ker vedo, da drugega ne bo. Ni nobenih posebkov, kar menim, da je prav.

Nedeljsko popoldne otroci prespijo, jaz pa sem pospravljala svoje stvari in čakala, kdaj bodo otroci spet zunaj. Takoj sem se jim pridružila. Z rokami, nogami, z besedami in smehom smo se kar uspešno pogovarjali. Otroci so se na moj račun pošteno nasmejali, ‘mame’ so me pomilovale. Mame na misijonu so žene, ki imajo po eno skupino otrok in skrbijo zanjo ponoči in ob nedeljah. Čez dan med tednom pa so z njimi tete ali prevedeno vzgojiteljice. Sedaj imajo otroci še počitnice, ki so tukaj približno od konca maja do srede septembra. Ni točno določeno. Vse je bolj na približno, kar je zame bolj težko razumljivo.

Prvi nedeljski večer sem se z otroki igrala. Igrač nimajo. Igrajo se s kamenčki, odpadnimi plastičnimi steklenicami, s psom, in radi plešejo. Naučila sem jih izštevanko ‘an ban pet podgan’. Otroci so bili smešni sto na uro, ko so ponavljali za menoj neumnosti, ki sem jih nehote naučila, ker so si želeli, da se grem z njimi igro s prsti na rokah. Otroci so kar naprej v naročju in v objemu. Izredno iščejo bližino in sprejetost. Večina otrok je iz neurejenih družin ali pa staršev sploh nimajo.

Trenutno nimam svojega dela. Opazujem, gledam in z očmi poslušam. Odnosi med sestro in uslužbenkami so težki, ker se čutijo kontrolirane in nadzorovane. Ni lahko. Marsikaj je nerazumljivega za naše razmere in predstave o dobrem in odgovornem delu.

Sušenje perila sredi mestaLjudska kuhinja je v središču mesta in tja bom šla v naslednjih dneh. Imeli smo že prvi obisk tukajšnjega škofa. Od srca se je nasmejal, ko sem mu povedala pozdrave g. Demšarja iz Kapitlja. Dobro pozna Ljubljano, ker v Medvodah živi njegova sestra. Svet je majhen. Obiskal me je tudi g. Janez Mirtek. Pripeljal mi je nekaj stvari in prinesel pozdrave s. Mirjam, ki jo je tudi obiskal. Do s. Mirjam Praprotnik imam dve uri vožnje po katastrofalni cesti. Lepo mi je bilo malo klepetat po slovensko. Ostal je z nami pri kosilu in otrokom pokazal nekaj čarovnij. Najbolj pa so bili navdušeni, da se je z njimi Majhne ulice in njeni prebivalcipogovarjal po albansko. Obiski so na misjonu veselje vseh, še posebej, če obiskovalec prinese kaj s seboj. Misjona pa ne obiščejo samo dobrotniki, temveč tudi mnogi, ki prosijačijo in tudi kaj ukradejo. Vse krščanske skupnosti imajo varnostnika-čuvaja, kar pa ni nujno, da je. Malo jih je zares zanesljivih. Naši čuvaji so pred trmi tedni izpraznili cisterno s kurilnim oljem in tako misjon kar precej oškodovali. Posledice bodo krepko občutili pri plači vsi ‘krivi in ne krivi’.

To je nekaj prvih vtisov. Vsak dan se zgodi veliko stvari lepih in malo manj lepih toda zaupam, da je Gospod nad nami. Vsem lep pozdrav in naj bo Božji blagoslov nad vami.

s. Slavka