V tem pomenu je lepo obhajati življenjske jubileje, zlasti tiste, ki sami po sebi še bolj kličejo k zahvali – ali zaradi dolgega življenja, visokega jubileja, poklica. Tak praznik je bil v sredo, 21. avgusta 2019, pri nas, Šolskih sestrah de Notre Dame, v Ilirski Bistrici. Dan pred stotim rojstnim dnem sestre M. Ferdinande Mrak (ki je 22. avgusta) smo se Bogu zahvalili za dar njenega dolgega življenja in 76 let redovnega poklica.

Praznik je bil nekaj posebnega, ker je v resnici v eno povezal našo redovno skupnost in sorodnike sestre Ferdinande. Kar 35 jih je prišlo iz Trviža in Pazina, s čimer so potrdili tesno povezanost s sestro Ferdinando, njihovo teto Marijo, kateri zaupajo, radi prisluhnejo njenim modrim naukom in se veselijo vsakega srečanja z njo. Tako je bilo tudi tokrat. Sveta maša in srečanje po njej je bilo posebno doživetje, saj je vse navzoče prevzemala hvaležnost za dobro redovnico in sorodnico. To so potrdili tudi verniki trnovske župnije, ki so prišli k zahvalni sveti maši. Daroval jo je domači župnik g. Stanko Fajdiga. Pri maši je bilo sodelovanje v slovenskem in hrvaškem jeziku.  .

            Sestra Ferdinanda Mrak prihaja iz Trviža, naselja na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Pazin. Rodila se je 22. avgusta 1919; bila je tretji otrok v  družini z devetimi otroki: imela je pet bratov in tri sestre. Pri krstu je dobila ime Marija Cita. Življenje v družini je bilo bolj revno in polno preizkušenj, vendar so bili močno med seboj povezani in si drug drugemu pomagali še potem, ko so si že ustvarili svoje družine. Ta povezanost jim je nekaj svetega še danes. Prav tako s. Ferdinandi, ki je rada hodila v rodni Trviž, dokler je le mogla in kjer je skupaj z brati delala in molila. 

Ko ji je bilo 12 let, ji je umrla mama, stara 40 let.12. avgusta 1936 je 17-letna Marija prišla k sestram v Slovenijo, v Trnovo. Sestra rada pove, da ji je bilo vseeno, kam gre v samostan. V Trnovo ji je svetoval domači župnik g. Leopold Jurca in jo je v samostan tudi pripeljal. Po kandidaturi v Trnovem je v tistih težkih časih 20. avgusta 1942 šla v Gorico v postulat in naslednje leto v noviciat. Prve zaobljube je naredila 16. avgusta 1943, večne pa 15. oktobra 1951. Sestra Ferdinanda je vedno in povsod želela pomagati in delati dobro, služiti in streči in vestno opravljati vse dolžnosti, ki so ji bile zaupane. Tako je bila 20 let v Lovranu, nato deset mesecev v Ljubljani na Barju, večino časa pa je bila v Trnovem, kjer je še sedaj.

Sestra Ferdinanda je imela rada zemljo in z veseljem delala na njej, vse dokler so ji dopuščale moči. Na vprašanje, kaj je bilo v letih njenega dolgega redovnega življenja najbolj lepo ali pa težko, rada reče, da dejansko ne ve. Pravi: »Sproti sem vsak dan sprejemala iz Božjih rok, kar je prišlo, pa naj bo lepo ali težko… Tako mi je Bog po malem dajal oboje, zraven pa svojo pomoč in pogum. Vidim pa, da je bila Božja roka vedno in povsod prisotna.« Do takega gledanja na življenje ji je pomagala njena povezanost z Bogom in njena molitev. Sestra Ferdinanda je res velika molivka. Dokler je le še kaj mogla, je pomagala, npr. v kuhinji; ko pa so ji odpovedale noge in tudi še druge moči, se posveča samo molitvi.

Pri srečanju v obednici je o svoji teti Mariji – sestri Ferdinandi – spregovorila sorodnica. Med drugim je povedala, da jo je Bog blagoslovil s 24 nečaki in 52 pranečaki. V življenju je molila za vse potrebne. Znala je reči: »Jaz ne molim za nikogar po imenu. Bog je tisti, ki ve, komu je molitev potrebna: jaz molim, On pa naj usmerja, komur je potrebno.«

            »Teta Marija je močna in modra žena, ki nas je s svojimi dobronamernimi nasveti usmerjala preko življenjskih ovir, za kar se ji resnično zahvaljujemo. Je žena močne vere, vedrega duha, pozitivnih misli, trdnih stališč, skromnosti, visoke inteligence ter polna Kristusove navzočnosti. S svojim življenjem se je pokazala kot prava Kristusova priča. Zapustila je vse, rodno zemljo, rodni dom  in šla med tuji svet, da je služila in še vedno služi svojemu Bogu. Danes se Bogu zahvaljujemo, da smo v življenju imeli teto Marijo kot zvezdo vodnico do edinega smisla življenja, vere v Jezusa Kristusa.«

Tudi zahvala sester je izzvenela v istem duhu: »Bogu in vam, s. Ferdinanda, hvala, da ste med nami, da  ste nam živ zgled molitve, skromnosti, ponižnosti, preprostosti in hvaležnosti, ki jo izražate. Bog vas živi! Bog vas še ohrani med nami! On naj bo enkrat v večnosti veliko vaše plačilo za dragoceni dar vašega življenja in darovanja.

Fotogalerija >>>