Ulka in njen “betlehem” – Predpraznični dnevi so tudi v Albaniji čas obiskov. S sestro sva se odločili, da pred Božičem obiščeva nekatere najbližje družine naših otrok. Marius je vedno znova izražal željo, da bi rad obiskal mamo. Dve uri prijetne vožnje po lepo na novo urejeni cesti. Potem pa se je začelo iskanje. Skoraj po eni uri pešačenja po ozkih blatnih “ulicah” smo prispeli na kraj, kjer je Marius preživel nekaj počitniških dni s svojo mamo. Marius je zaman iskal življenje med razpadajočimi zidovi stare hiše. Ne ravno prijazni sosedje so nam pojasnili, da Ulka z otroki in možem že vsaj en mesec živi v šotoru na drugem koncu mesta blizu mestnega odlagališča smeti. Marius je postal nestrpen. Ni zmogel zmerne hoje, kar so ga nesle noge se je pognal v dir in naju pustil, da sva pot nadaljevali sami. Našel je mamo, brate in sestro. Takoj je bil doma in že je z družbo premeril celo šotorsko naselje. Smrad, smeti, umazanija in cela procesija umazanih otrok naju je prav prisrčno pospremila do Ulkinega polivinilastega bivališča. Gostoljubje je bilo na vsej ravni. Takoj nama je razkazala celotno premoženje in predstavila štiri umazane otroke, pijanega moža, ki je spal pred šotorom, kuhinjo, spalnico, garderobo – vse v enem. Oprema: star obrabljen štedilnik na drva, nekaj posod, široka penasta blazina, ki služi za posteljo vsem šestim članom družine in kup umazanih cunj na katerih je prav mirno spal muc. Ulka, vsa vesela in srečna, da ji slediva, pokaže še nov šotor “betlehem” v katerega se bo družina preselila, ko bo rodila dvojčka, Ulka je bila noseča. In v času, ki je minil, je rodila dve majhni deklici. V porodnišnici so ji dali v naročje, le malo Marijo, kaj se je zgodilo z drugo deklico, ji niso povedali, lahko pa si mislimo. Peti dan po porodu nas je obiskala v Elbasanu in pokazala majhno, ljubko bitje, ki je ves čas negibno spalo, zavito v celo goro umazanih cunj. Marius si neskončno želi iti domov. Rad ima svobodo, umazanijo in nad vse mu je všeč potepanje in prosjačenje. Težko razume, da nima očeta in ga moški s katerim živi mama, ne mara. Moral je od doma in komaj čaka, da se spet odpravimo na obisk v upanju, da bo morda le smel ostati doma pri mami. Mama ga prosi, roti, mu prigovarja: “Marius, ostani v domu in se uči. Lepo ti je tam. Saj veš …” Zgodba, ki ni osamljena se dotakne srca.

V mrzlih zimskih dneh smo v vas sprejeli Xhulija, sedem letnega dečka iz oddaljenih hribov. Prišel je z mamo. Brez vsega, še čevlje je mama prosila, če sme vzeti domov, ker so izposojeni. Xhulijo je prizadet. Doma ima še dve sestri in dva brata. Oče je umrl. Mama ni sposobna skrbeti za družino, ki živi visoko v hribih na meji z Grčijo. Vse otroke bi oddala v domove, če bi bilo le mogoče, a žal so po večini vsi zasedeni in država ji ne izda potrebnih dokumentov, ker nima dovolj denarja. Življenje preprostih in revnih v tej deželi ni lahko in mnogo mam in očetov preprosto obupa in zboli. Otroci pa postanejo še večje sirote.

Misijonarji, ki se redno in vse pogosteje srečujemo, odkrivamo, da so ljudje zelo depresivni, pesimistični in le težko verjamejo, da bi bilo njihovo življenje znosnejše, če bi sprejeli vero in si med seboj pomagali. Bog je le na ustnicah, v srcu pa je praznina, ki kliče po Bogu in novem upanju. Po naših skupnostih molimo, da nam Gospod sam pokaže in pripravi pot k tem ljudem z novo evangelizacijo.

Pridružite se naši molitvi in bodite misijonarji molitve. Lep pozdrav po Gospodu in hvala za vsa božična voščila in dobre želje.

s. Slavka Cekuta