Postno srečanje slepih in njihovih prijateljev

DSC02166V soboto, 27. februarja, so se v naši skupnosti na Cankarjevi 23 v Novem mestu zbrali za duhovno obnovo slepi in njihovi prijatelji. Kot je že postal običaj, smo se najprej zbrali v prijaznem klepetu med seboj in s sestrsko skupnostjo, pa tudi ob skromni pogostitvi ob pecivu, kavi in čaju. Tudi to je bilo pripravljeno skupno: nekaj so prinesli udeleženci s seboj, nekaj pa smo pripravile sestre. Kar prehitro je minil ta uvodni del srečanja, če smem tako reči, saj smo si imeli toliko povedati od zadnjega srečanja, ki je bilo v adventu 2015.

Postno srečanje oz. postno duhovno obnovo je vodil resnični prijatelj te skupine, frančiškan pater Marko Novak. Najprej je skupino nagovoril, potem pa je sledilo delo v treh skupinah, temu pa še podelitev v celotni skupini. Koliko bogastva je bilo spet podeljenega!

Tema duhovne obnove je bila: »Usmiljenje med zdaj in vedno«. V molitvenem uvodu smo najprej prisluhnili molitvi papeža Frančiška za jubilejno leto usmiljenja, nato pa smo skupaj občuteno molili Rožni venec Božjega usmiljenja. P. Marko je potem v nagovoru spomnil na »tri žarke« Božjega usmiljenja, o katerih so razmišljali v adventni duhovni obnovi. Pri žarek je, da je Bog sklonjen k človeku: prihaja k njemu kot Bog ljubezni. Drugi žarek je zanesljivost: Božje usmiljenje je vedno zvestoba človeku. Tretji žarek pa je Božje usmiljenje kot nosilec življenja – kot materino popolno zavetje in kot očetovo varno naročje.

Ob teh mislih je potem p. Marko razmišljal o »vstopu v ‘hišo usmiljenja’,« v tri oznanila postnega časa. Najprej o Jezusovem oznanilu v domačem kraju Nazaretu, nato o veliki zapovedi in usmiljenem Samarijanu in končno o poslednji sodbi. Za skupni premislek so bili izbrani primerni evangeljski odlomki, katerim je bilo dodanih 56 praktičnih načinov za polno življenje leta usmiljenja (glej: Brat Frančišek, 1/2016). Bili so razdeljeni na tri dele in vsaka od treh skupin si je izbrala 6 izzivov, ki bi lahko poživili postni čas in tudi vse leto Božjega usmiljenja. Bog, ki dela v srcih ljudi – tiho in vztrajno – je v navzočih izbral tisto, kar se jim je zdelo najbolj primerno in kar zahteva resnično spreobrnitev in zato nov začetek. Jezus, ki je prišel zato – kot je povedal v shodnici – da bi prinesel blago vest ubogim, je tisti, ki vabi s priliko o usmiljenem Samariju h konkretnim dejanjem: »To delaj in boš živel.« Močno nagovarja pa tudi k misli o poslednji sodbi, katere srčika in zato merilo je Jezusova trditev: »kar ste storili kateremu izmed najmanjših bratov in sester, ste meni storili.« In kdo je »najmanjši«? Najmanjši nima ne kraja ne časa ne česa drugega – najmanjši je človek! Skozi nas mora do njega sijati usmiljenje: na našem obrazu, s plemenitimi dejanji, s sočutnim obličjem…; v svetu, v katerem smo, je potrebno izžarevati sočutje najmanjšemu.

Razmislek ob svetopisemskih besedilih in izbranih izzivih smo si potem  podelili v celotni skupini, pripravili uvodne misli v sveto mašo, v molitev Očenaša in v pozdrav miru ter izrazili svoje prošnje in želje, ki smo jih nosili v svojih srcih in so našle svoj izraz tudi v tej obliki prošnje molitve med sveto mašo. Okrepljeni z Božjo besedo in Božjim kruhom smo se zbrani potem poveselili tudi ob skupnem kosilu in se razšli z zagotovilom, da se še zberemo pri sestrah za tako srečanje.


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

:bye: 
:good: 
:negative: 
:scratch: 
:heart: 
:-) 
:whistle: 
more...