Tretja velikonočna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre! “Vi ste priče teh reči”. S temi besedami se končuje evangelij 3. velikonočne nedelje, ki pred nas postavlja nalogo pričevanja za vstalega Jezusa, ki je z nami vse dni do konca sveta. Vsako poslušanje evangelija pa bi nas moralo spomniti na to, da je evangelij srce Svetega pisma, ker je “glavno pričevanje o življenju in nauku učlovečene Besede, našega Odrešenika” (KKC 125).
Naše pričevanje za Kristusa temelji na pričevanju apostolov. Kratko prvo berilo, vzeto iz Apostolskih del, govori o apostolu Petru, kako je razlagal ljudstvu, da je Bog Jezusa, začetnika življenja, obudil od mrtvih, oni, apostoli, pa so temu priče. Ker tudi oni najprej niso verovali, jim je vstali Jezus povedal, da ni duh ali prikazen, ampak v resnici tisti, ki je umrl na križu in potem vstal od mrtvih. Zato jim je ob ponovnem prikazanju rekel, naj mu “dajo kakšno jed”. Ko je pojedel “kos pečene ribe”, je apostolom ponovil besede, ki jim jih je že povedal, namreč, “da se mora izpolniti vse, kar je pisano o njem v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih”. Tudi to, da bo “trpel in tretji dan vstal od mrtvih”, v “njegovem imenu pa se bo vsem narodom oznanilo spreobrnjenje v odpuščanje grehov … vi ste priče teh reči”.
Te Jezusove besede potrjujejo, da imamo kristjani na začetku krščanstva priče, ki so videle, slišale in otipljivo izkusile njegovo čudežno delovanje, trpljenje in vstajenje. In tem pričam verjamemo. Verujemo pa tudi, da je Jezus, ki je vstal, na poti skozi življenje naš sopotnik, ki “vžiga ogenj v našem otopelem srcu in nam odpira zadržane oči” in tako dokazuje, “da se je v njem moč ljubezni resnično pokazala močnejša od moči smrti” (prim. J. R., Uvod v kršč, 230.). KKC pa zatrjuje: “Vera prvega občestva vernikov temelji na pričevanju konkretnih ljudi, ki so jih kristjani poznali in so večidel še živeli med njimi. Te “priče Kristusovega vstajenja” so predvsem Peter in dvanajsteri, a ne samo ti: Pavel jasno govori o več kot petsto ljudeh, ki se jim je Jezus prikazal naenkrat poleg Jakoba in vseh apostolov” (642). Zato “biti Kristusova priča pomeni biti “priča njegovega vstajenja”, spadati med tiste, ki so “z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih”. Krščansko upanje na vstajenje je v celoti zaznamovano s srečanji z vstalim Kristusom. Vstali bomo kakor on, z njim in po njem” (995).
Velike reči verujemo in izpovedujemo. Poleg tega se vsako nedeljo in morda tudi ob delavnikih zbiramo pri sveti maši, pri kateri smo skupaj z drugimi Jezusovimi učenci. Kot je sam rekel, je to garancija, da je on, vstali Jezus, sredi med nami. Prijateljstvo z njim in med seboj pa prinaša veselje, mir in daje moč. Da bi to v resnici izkusili, mora biti v nas ljubezen: evharistija namreč ne spreminja, če človekova pozornost ni osredotočena na Jezusa in na njegove brate in sestre. Če je v nas tako zadržanje, bo Jezus v resnici tudi nam “odprl um, da bomo doumeli Pisma”. Razumeli bomo, da je bila njegova smrt dejanje Božje ljubezni, večni načrt odrešenja, ki je močnejši od zla. Našli bomo mir; začutili bomo, da iz srca izginja hotenje, da bi sodili, rojeva pa se volja, da bi bili do vseh usmiljeni. Počasi bo izginila tudi črnogledost iz naših src, kajti boljši svet moramo ustvarjati mi skupaj z Jezusom. Razumeli bomo tudi, da nas ima rad kljub naši grešnosti, ozkosrčnosti in omejenosti in da se nam ni treba ničesar bati, ker je on premagal smrt.
Zahvalimo se Bogu za vsa ta spoznanja, ki prinašajo v življenje veselje in radost. Praktičen sad letošnjega obhajanja velikonočnega časa pa je lahko prav prizadevanje, da bomo odslej dajali prvo mesto nedeljski sveti maši in cenili ta dar ter skrbeli za ohranjanje čistega srca z rednim prejemanjem zakramenta sprave. Tako bo v resnici vsaka naša nedelja postala “mala Velika noč”, obhajanje skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja, pri katerem se bomo hranili z njegovo besedo in njegovim telesom ter se krepili v veri in ljubezni skupaj z našimi brati in sestrami. Naj nam Bog podari to milost!