V torek skočim na kolo,
veter v hrbet – oh, kako lepo!
Po cesti šibam kot Elija,
utrujenost mene ne ubija.

Avte v koloni prehitevam,
od ponosa kar zardevam.
Vem, da mi veter je v pomoč,
se drugi čud’jo:  »Od kje punci taka moč?«

Vsa ponosna sem na cilju,
‘mam energije še v obilju.
Brzina moja je vrlina,
pustm’o veter – JAZ nisem taka še starina.

A potlej treba je domov,
ego ni več tako gotov.
Problem, ki v glavi se poraja,
je veter, ki vse močnejši on postaja.

Zdaj proti njemu se borim,
z vso močjo kolo vrtim.
Z veliko muko in počasi,
potujem prot’ domači vasi.

Kolona avtov me prehiteva,
gledajo ven:  »Kdo je vendar tale reva?«
»Utihni, miruj!« nič ne pomaga,
veter z lahkoto me premaga.

Se moram ustavljati, spočiti,
energije spet dobiti.
Jeza stopit’ mora stran,
treba sprejet’ bo Božji plan.

Tako tud’ v življenju se dogaja,
da veter sem in tja nagaja.
Enkrat zdi se vse lepo,
drugič živeti je težko.

Ko nam piha v hrbet veter,
nar’dimo hitro kakor Peter,
»Življenje celo bom dal zate,
saj rešiti zmorem JAZ zagate.«

Ko pa veter gre nasproti,
spoznamo, da bili smo v zmoti.
Tud’ nam zapoje petelin:
»Kdor stavi nase, ta bo hin«.

Zato hvaležno vetrčku recimo,
ko piha v hrbet:»Bog, hvala za to lepo klimo.«
Ko pa nasproten veter nas mori,
ne pozabimo, da Jezus z nami na kolesu se bori.