13. navadna nedelja – LETO B

Dragi bratje, drage sestre!
Božja beseda 13. nedelje med letom nam ponuja več pomembnih poudarkov, ki naj bi si jih od nedeljskega bogoslužja vzeli kot popotnico v svoj življenjski vsakdan. Najprej je to vera, ta Božji “dotik”, če smem tako reči, ki človeka odrešuje; vera kot odgovor razodevajočemu se Bogu. Ženi, ki jo je Jezus rešil krvotoka, je rekel: “Hči, tvoja vera te je rešila;” Jairu, očetu mrtve deklice, pa: “Ne boj se, samo veruj!”
Ali niso prav te Jezusove besede za nas spodbuda, da se vprašamo, kako je z našo vero? Ali se nam včasih ne dogaja, da ne vemo, kaj bi nam morala v življenju pomeniti? In: ali ne sledi iz tega, da mislimo, da nam zato tudi Cerkev ne more ničesar dati, oziroma ničesar več povedati? Živimo v času in okolju, kjer ni kaj dosti povpraševanja po Bogu, ker smo izgubili znamenja vere in z njimi mnogokrat tudi vsebino vere. S takim gledanjem pa si potem življenje nekako zapiramo samó v “delo človeških rok”, le v to, kar lahko vidimo in otipamo, Bog, vera vanj, pa nimata več pravega mesta. Vera, če je prava, je nekaj živega in vključuje celotnega človeka, njegov razum, voljo in čustva. Vse živo pa je izpostavljeno spremembam in mnogokrat tudi ogroženo. Tako se dogaja tudi z našo vero, ki zori vsakokrat, ko vedno znova kljubuje raznim pritiskom in môči nevere okolja ter si utira vedno novo pot h Kristusu. Od njega pa v življenje, ker čutimo, da moramo to, kar nas osrečuje, razširjati okrog sebe.
Kadar pride do gledanja, ki vse postavlja pod vprašaj in ne pusti, da bi luč vere odpirala človekova spoznanja, pa ni mesta tudi za drugo pomembno sporočilo nedeljske Božje besede, to je, da je naš Bog – Bog življenja! To sporočilo najprej prinaša in potrjuje kratek odlomek iz knjige Modrosti v prvem berilu: “Bog ni naredil smrti, … vse je namreč ustvaril za bivanje.” Evangeljski odlomek pa govori o Jezusu, ki je naredil dva čudeža, da bi potrdil veličino življenja: od smrti je obudil deklico in vrnil moč ženi, iz katere je zaradi krvotoka življenje dobesedno počasi odtekalo.
Jezus je torej veličino življenja potrjeval s čudeži, preroškimi znamenja tega, kar bo storil, ko bomo v njegovem kraljestvu, pravijo duhovni pisatelji. Tedaj bo “obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več” (Raz 21,4). S čudeži ozdravljanja, obujanja od mrtvih in svojega vstajenja nam Jezus govori, da je smrt zadnji sovražnik, ki ga je on premagal. Na nas je, da sedaj verujemo, da je Jezus prinašalec pravega, polnega in uresničenega življenja. Tega naj bi se spomnili pri vsaki evharistični daritvi, zlasti, ko se bližamo obhajilu. Prav pri obhajilu dobivamo pogum, da znamo zaupati Jezusu kot Bogu življenja. Pri obhajilu povabimo Jezusa, naj pride k nam, pod našo streho! Še prej pa je potrebno, da se mu bližamo s čisto vestjo ter prevzeti z Božjo besedo in željo, da bi v nas vedno bolj rasel novi človek. “Življenje ljubeči Gospod” nas zaradi polnosti življenja pričakuje tudi v zakramentu sprave. Čim pogosteje hodimo k obhajilu – toda skrbimo za to, da bo to res osebno, ljubeče srečanje s Kristusom. Iz takega srečevanja z njim potem raste moč za življenje po veri. Prosimo Jezusa, da bi bilo v nas vsaj malo vere ljudi iz nedeljskega evangelija, da bomo tudi mi ozdravljeni – v čemer že potrebujemo Jezusov dotik.
In končno ne bi smeli pozabiti tudi na sporočilo, ki ga ima ta nedelja za nas, Slovence: obhajamo namreč Nedeljo Slovencev po svetu. “Poživljenja zavest in molitev za Slovence, razpršene po svetu, nam bo vsem v blagor,” je zapisano v povabilu k obhajanju te nedelje. “Sodobne komunikacije nam obilno skrajšajo razdalje. Nov up so mlade generacije, ki z veliko zagnanostjo brskajo po koreninah. Slovenija v družini evropskih narodov postaja privlačnejša.” Sedanji trenutek slovenske zgodovine in letošnje obhajanje izseljenske nedelje pa naj nas poveže tudi z Marijo, kateri radi priporočajmo sebe in vse naše rojake – da bi eni in drugi ohranili dediščino vere v Boga in v življenje!